palčki

kakšni smo, se posmehujemo mravljicam in ušem, ker s seboj tovorijo ideale, tako kot mi kavo za sabo, kavo za s sabo, pljuskamo z njo naokrog, mali odvisneži, ki ne verjamejo v denar, zato si z njim kupijo vse, kar si želijo, zgolj to, samo užitek, ki se kaže v računalnikih s polovičko jabolčka, gladkih površinah, v katerih odsevamo kot v ogledalu fejsbuka, poštirkani v točno določeno smer, glossy revijice, šajni mejkapi, nohtki z bleščicami in vzorčki, zraven pa debele knjige, študij filozofije z novim senčilom, rožaste oblekice za sociloginje in očala z debelimi črnimi okvirji za vse intelektualce

za tiste, ki ne hodijo več le v cankarjev dom z dreadi, ampak v hribe z allstarkami in se potem zgražajo nad začudenimi pogledi, se smejijo težkim gojzarjem, ker je v našem svetu vse možno, vse igrivo, vse neresno, eklektično do konca, treš in kič se meša z vsebino in minimalizmom, samo zlato povprečje nas ne zanima, ker je preveč sivo, vsi enaki smo le v različnosti, posebni, najstniki pri tridesetem in še dlje, nočni žurerji, otroci kapitalizma na Metelkovi, nikoli čisto odrasli, čeprav se imamo za zrele, glasne, pomembne, brcamo v trgovini, ker nam mama ne kupi bombonov, ji argumentiramo utemeljimo svoje razloge za in proti

popolnoma prepričani vase, v svojo novo frizuro, ozko majčko in vegansko prehrano, poleg tega pišemo še poezijo in recenzije, tako za zraven še kdaj kaj narišemo, da nas potem vsi lajkajo in vzklikajo: o, waw, kok hudo, tako kot takrat, ko objavimo svojo najnovejšo sliko s telefona, niti ni važno kakšno, samo da lahko tisoč komentatorjev poleg vzneseno poudarja, da smo lepi, lepi, lepi

včasih kdo uporabi tudi kakšno sopomenko, seveda, saj smo izobraženi, ampak še vedno samo palčki, zatrapani v svoje knjigice na policah, ki jih kupujemo s plačilom prek napotnice, večni študenti, ki se jim tako slabo godi, ko kupujejo bureke in piva, vstopnice za koncerte in za gledališče, v milnem mehurčku, vakuumsko zapakiranem, nič prezračenem, urbani hokuspokus, čeprav je na podeželju vse skupaj še veliko slabše, ptički golički, v čeveljcih od pepelke, narejenih po meri, ker je ročno in, a so nam vseeno preveliki, dokler nas ne stisne kakšna klofuta in se pas zoži na minimum, ko začneš verjeti v špartansko vzgojo, v disciplino, ki te je nihče ni naučil