si predstavljate Marino Abramovic brez sijočih dolgih las –
lahko bi delala reklamo za šampone proti prhljaju, za gele proti lomljenju
konic, za barve za lase, ona pa se – pha! – ukvarja z umetnostjo, ker je to –
najbrž – bolj dobičkonosno: biti zvezda, kim kardashian, saj ni bistvene razlike, v belih
kockah izložb ali galerij, biti sodobna umetnost osebno, prevzeti pozicijo
reprezentacije cele skupine performerjev, jim delati reklamo in hkrati bildati
svoj cv: z lasmi!
ikona ala slavoj žižek, pop, za na majice kot če gevara in
tisti kavboj iz malboro cigaret (ne gre drugače, oprosti, slovenščina, navaditi
se boš morala na leve neujemalne prilastke!), hello kitty, andy warhol i to, kar je še vedno ikonografija, simboli, status, izbire, ki te določajo, neke oblike, točno določene poti, strukture in sistemi, brez katerih te ni, ogrodja in okostja, mehanizmi, ker je biti brez tega nemogoče - to vemo, tukaj ni neke rešitve, utopitve, česarkoli, samo nadaljevanja vedno istega, ah, Heraklit, samo nadaljevanja
tri pike so še vedno del povedi ali stavka, znotraj, od znotraj, od spodaj navzgor ali obratno, to niti ni bistveno, s tem smo se sprijaznili ali vsaj: bolj ali manj, ne moremo se navaditi, a vemo, miške v labirintu, zato je treba najbrž začeti drugače, biti neprepoznan, kar ne pomeni nujno drugačen v malekostih, kot so pegice ali smejalne gubice, nekaj kilogramov gor ali dol, itak imamo vsi mačke in se smejimo istim foram
kako torej, american dream, velike sanje, veliki koraki za malega človeka iz Boja na požiralniku, jožeti pučniki zgodovine, paranoje prisluškovanja, enkrat bo nastopil dan, enkrat!, biti tako disidentski, da nimaš več pravice do govorjenja, biti umaknjen, a ne po lastni izbiri: tisto je še najbolj dostojanstvena odločitev, da se sam odvrneš stran, da prostovoljno zdrsneš brez krika: "Padam!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar