kaj vse bi rada, notri med rebri, ki jih ne znam razpreti,
da bi se tiste žuželke, stonogice, bube malo predramile in začutile vetrič, da
se ne bi počutile, kot da so jim ukradli kolo in morajo sedaj stopicljati z
vsemi nožicami peš kot petra in brez piša, z lastnimi mišicami in kostmi, ki so
skromno opremljene za takšne podvige, nežne in gibčne, skoraj iz gume,
zvijajoče se pod težo in bremeni, nič kaj atletske
ah, jaa, stereotipne ženske z gospo bovary na čelu, ujete v
koprnenju lepe vide, ki čakajo na črne zamorce, šovinistično in rasistično, ta
poezija, france prešeren in vsi drugi, ljudske pesmi, polne predsodkov
tradicije, ki se vtisne ne le v besede, ampak tudi v glave, tam ostane, ker ni
vetra, ni orkana, trdno zaklenjeno v naša srca, ker – aveste – iz srca pride
tisto najbolj pristno
o dušah ne bi, ker o njih ne vem veliko, vem samo, da jo je
enkrat nekdo prodal na e-bayu, ker očitno ljudje radi kupujejo mačke v žaklju,
še vedno ujeti v formo celofana: ne morem ven, sori, sem točno tisto, kar nočem
biti, larpurlartizem stila, da vsebino posrka med vrstice, brez kakršnekoli teorije
razen postavitve vejic, kar je spet le oblika – saj pravim: treba bi bilo
razpreti rebra in jih napolniti s svežim zrakom, ampak nimam več takšnih oči
kot nekdaj, da bi cele noči brala debele knjige
zanemarila sem svoje možgane, to ti naredi fakulteta, zelo
na pamet sem naučena, čeprav imam besedni zaklad še vedno preširok, zato se
omejujem z najpogostejšimi izrazi, da se stlačim v škatlico zahtev v alinejah,
zunanjščina tja ne sodi, prvič slišim zanjo, so rekli, kaj je to za ena beseda,
to me neznansko zabava kot tudi: biti anonimna, brez imena in priimka, ki bi
kaj povedalo, biti majhna in nevidna, siva miška – se zelo trudim, da bi še v
besedah bolj spilila nevtralno obliko, bila bolj dolgočasna, manj glasna, manj
se mi zdi
Ni komentarjev:
Objavite komentar