13 maj 2015

život je raj, tralalala

sem gospodinja, ki bolj malo gospodinji, domača delovna sila, prekerka s podjetjem in plačanimi prispevki, ki si jih vsak mesec plačujem sama, brez posebne luknje na računu, zato pa z luknjo v čevlju in na puloverju in še kje, ker se je včasih lažje čemu odpovedati kot pa imeti občutek, da nimaš

hlače sem podedovala od 15-letne punce, ker so ji postale premajhne, živo roza oprijete hlače z nizkim pasom, zelo zabavne, moram priznati, me prav ima, da bi jih nosila, paše malo provocirati meje lastnega okusa, se iti kič in včasih prevzeti druge identitete za nekaj trenutkov, kot v oglasih, ko sva se šla včasih tisto igrico z bratrancem: prvi oglas bo nekaj zate, drugi pa nekaj zame

nekje vmes pa se zgodi čisto nenadno, da čas obstane in samo si, ležiš na blazini, ki jo imaš namesto kavča, oranžnega kavča samostojnega življenja, ki očitno še ni tisto, kar bi moralo biti, podložen z blazinami, pokrit s kovtrčkom, gledaš poljske animirane filme, naključno se predvajajo z youtuba, lalalala, nekateri se zelo vtisnejo v spomin, zelo ostanejo, predvsem pa ti trenutki, ukradeni dnevu in hitenju od vrstice do vrstice, še 40 strani, samo še 20, še malo pa bo, še malo

Ni komentarjev: