sem gospodinja, ki bolj malo gospodinji, domača delovna
sila, prekerka s podjetjem in plačanimi prispevki, ki si jih vsak mesec
plačujem sama, brez posebne luknje na računu, zato pa z luknjo v čevlju in na
puloverju in še kje, ker se je včasih lažje čemu odpovedati kot pa imeti
občutek, da nimaš
hlače sem podedovala od 15-letne punce, ker so ji postale
premajhne, živo roza oprijete hlače z nizkim pasom, zelo zabavne, moram
priznati, me prav ima, da bi jih nosila, paše malo provocirati meje lastnega
okusa, se iti kič in včasih prevzeti druge identitete za nekaj trenutkov, kot v
oglasih, ko sva se šla včasih tisto igrico z bratrancem: prvi oglas bo nekaj
zate, drugi pa nekaj zame
nekje vmes pa se zgodi čisto nenadno, da čas obstane in samo
si, ležiš na blazini, ki jo imaš namesto kavča, oranžnega kavča samostojnega
življenja, ki očitno še ni tisto, kar bi moralo biti, podložen z blazinami,
pokrit s kovtrčkom, gledaš poljske animirane filme, naključno se predvajajo z
youtuba, lalalala, nekateri se zelo vtisnejo v spomin, zelo ostanejo, predvsem
pa ti trenutki, ukradeni dnevu in hitenju od vrstice do vrstice, še 40 strani,
samo še 20, še malo pa bo, še malo
Ni komentarjev:
Objavite komentar