bolj si mi bila všeč neopazna, najbrž je to moj predsodek,
moja mala travma, pozicija nehvaležnosti, alternativa je alternativa le dokler
je nevidna, ima višjo ceno v vrednostnem sistemu disidentov z roba, upravičenih
ali ne, sodno preganjanih, tistih, ki se pišejo janša, tistih, ki verjamejo v
teorije zarote, tistih, ki se borijo proti obveznemu cepljenju, tistih, ki so
po drugi vojni šli v argentino
ni prav lepa kasta, zelo raznolika z na videz istimi
imenovalci, pretencioznimi v svojem občutku plavanja proti toku, marsikdaj
izhajajoča iz popolnoma napačnih predpostavk, zdrave kmečke logike,
gostilniških debat ob pivu in špricerju, klepetanj po maši, preenostavnih
sklepanj in zaključkov, aksiomov, ki so naravni
preveč želeti povedati resnico z velikim R, preveč želeti
imeti bistvo, smoter, cilj, biti in, preveč želeti od teksta, od sebe, od
drugih, od tebe, od štrika, od gurtne, od potice in pečice, perfekcionizem
lepega in bontona, zapovedano, da je bog, da je bog pravičen sodnik, da je, da
ne smeš imeti drobtin na mizi in las v odtoku banje, da moraš biti za v
gledališče uglajeno oblečen in da mora biti na prvi pogled vsem že na daleč
jasno, kaj je žensko in kaj moško, kaj je naravno, brez mešanja
vem, spet žlobodra, makova semena, ki so vzklila, čeprav v svoji
mini resničnosti še niso videti resnična, nevidna kot kake sile, ki jih ne
poznamo in ki jih nekateri med nami niti nimamo interesa spoznati, vse mogoče energije,
mandale, v prizemljeni in meni bližji obliki pa: štriki, drevesa: za rojstni
dan sem ga dobila, malo drevo, stoji na mizi in raste, oprto na skalo, malo
drevo, skrivenčene oblike z nekaj bohtovkami, ki jih bo treba porezati, malo
drevo, zakaj bi si človek sploh še želel kaj velikega?
Ni komentarjev:
Objavite komentar