26 maj 2015

samo upati si je treba, ane

luksuz je denar za bencin, da lahko grem brez posebnega razloga, brez praktične vrednosti, ki naj bi jo imela celo umetnost, celo znanje, celo poezija, brez utilitarnosti razsvetljenstva, pohajkovat, se vozit, road trip, muzika, presežki neke ležernosti, doživetja, ki nekaj stanejo, čeprav se tega marsikdo ne zaveda, ker so zanj tako poceni

itak, to, da ne moremo potovati okrog sveta, so samo izgovori tistih, ki si ne upajo, ne pa, da kupujejo kruh zvečer, ko je za polovico cenejši, ne pa, da imajo dementne starše, za katere je treba skrbeti, vedno mora biti nekdo doma, za dom ni denarja, starše, ki jim popušča srce, rakave bolnike, vse sorte zgodbe naših bolnišnic, samo izgovori, ne pa, da je pokojnina veliko nižja od minimalne plače, da je nižje tudi nadomestilo za brezposelnost, ki ga marsikdo sploh ne dobiva, da so veliko nižji tudi dohodki prekercev, samozaposlenih, s. p.-jev, da …

tak grd cinizem iz ust iskalcev, ki si upajo, tak grd cinizem iz ust optimistov, ki pač imajo, pa čeprav veliko manj, kot so imeli pred leti, mogoče si ne morejo privoščiti novega avta, medtem ko je za koga problem že tehnični pregled, nov hladilnik ali pralni stroj, ki se kupuje na obroke, z dvema penzijama, ki gresta za elektriko, vodo, komunalo, hrano, za položnice in preživetje ter za kakšno stepeno sladko smetano za rojstni dan in dva krofa za pusta – cel luksuz!

Ni komentarjev: