zasanjano me odnaša, Irena Žilić, šla bi tja dol do
Vinkovcev, imela bi poletje z road tripom, travelling, asfalt, ki puhti, jug,
postanki za lulanje in malicanje na razgreti pločevini avta na kaki črpalki,
vse to, vmes, ko se ukvarjam s CTA, kot da živimo v vzporednem vesolju dela in
jela, Damir Avdić, brez kakršnihkoli navodil, ti samo vse zrihtaj, da bo dobro,
da bo prodajno, da bo uspešno!
vse te kitare, glasovi mehki, ostri, trdi, muske ne slišim
dobro, ker nimam posluha, zato jo zaznavam z naježenimi dlakami, s kurjo
poltjo, filingom, vzdušnjem, kot filme, najbrž, brez posebne teorije, žametno,
plesnivo, zgolj instinkt, kot mačka, ki lovi miš, zelo iracionalno, ampak ne
nujno samo v kategoriji všeč in ne všeč, s teorijo iz literature, iz jezika,
večerne debate o kuracih in kurcih in a-jih, ki niso naglašeni, zato izpadajo,
davčni zavezanci, računi, furs, telefoni, zmeda vsega, cel šmorn, ampak za
kosilo bodo jutri raje palačinke
marsičesa sploh ne razumem, nekaterih postopkov, zakaj
uporabljamo ta velike pekače od pečice, ki jih je težko pomiti, sploh ko se
enkrat zasušijo, biznismenov, ki v neki furiji besno dirjajo naprej v svoji
viziji, te ne slišijo in ne vidijo, samo oni govorijo, ti pa poslušaj, po drugi
strani pa štekam, no, ja, razumem, to štekanje se mi je zamerilo, čisto dobro
razumem pozabljivost, rdeče kulije, občasno počasnost, razumem polne mehurje in
podočnjake, odklope od interneta, neodpisovanje na maile in smse, čisto fino je
tako, kot je
Ni komentarjev:
Objavite komentar