zlivanje

medtem ko sem pisala, sem skorajda zažgala kašo, pisala, medtem ko je baterija na prenosniku postajala vedno bolj prazna, pretila je nevarnost, da izgine vse, kar je nastalo, že v naslednjem hipu, pisala sem, nič takega, kar bi bilo vredno objave, paberkovanja, blebetanja, nize besed iz moje glave, kot vedno, skratka, nobenega članka, strukture, rdeče niti ali pomena, nauka na koncu zgodbe, prosti slog, ki zelo paše, če se že sicer ukvarjam s prav obratnim, s prečiščevanjem, delanjem reda, iskanjem smisla, poklicna iskalka plev med zrnjem, ki je bolj kilavo v večini primerov, razen kadar imaš res srečo

pride včasih, občutek zadovoljstva, nič spektakularnega, nič ezoteričnega, zelo stvarno, čeprav malo vzhičeno in katarzično, enkrat naj bo roman, bom vesela, leposlovje, skratka, pa ne razumeti narobe: ne želim si ga napisati, ne želim, da nastane izpod mojih prstov, tega ni več v mojem inventarju velikega in pomembnega, ko bom velika, bom pesnica, saj se spomniš, kako je bilo v osnovni in srednji šoli, izdati pesniško zbirko kot tisto, o čemer smo sanjali, danes pa še vedno nekateri, točno o istem, sedaj sem pesnica, uradno, s statusom, malo žalostno in malo smešno

ne vem, no, malo otročje, kot napisati, da si mizantrop pri petdesetih, medtem ko vljudno kramljaš v večji družbi in častiš vse naokrog z eno rundo in z drugo, smo zadnjič rekle s kajo in tanjo, sedeč na okenski polici, ko smo grizljale sire in oreščke in olive na eni razstavi, da smo piercinge že prerasle, tatuje pa tudi