izrodilo se je že zdavnaj, saj vem, že dolgo, čeprav sem
naivna, ah, ja, še vedno, medtem ko jegulje in sesalci in raznorazni drugi
stvori zajedajo, napadajo, se slinijo in dobrikajo, dajte mi svoje osebne
podatke v zameno za tri kuhinjske krpe, zastonjske dišeče smrekice, brezplačna
darila, nagradne igre, ki promovirajo blagovne znamke, tada, pa saj bi morala
vedeti, da brez facebooka ne obstajaš, kot so mi že zdavnaj povedali, sploh pa
v poslovnem svetu, to je nuja, brez tega ne gre, jaz pa še vedno, ni me v
podobi, malo v besedah, včasih, čeprav se trudim pisati tako, da me tam ne bi
bilo in me potem ljudje sprašujejo, kdaj se mi je obrnilo, drugam
nov veter v jadra, čisto druge smernice, kot da se pragmatičnost
ne bi mogla družiti z zasanjanostjo, kot
da noben umetnik ni discipliniran in organiziran, koraki, rutina, aikido, joga,
občutek obvladovanja lastnega telesa in življenja, brez nadomestil vsaj večino
časa, razen kdaj pa kdaj kakšen smoki, čips, čokoladica, kozarec vina, smo pač
ljudje, to ni nič hudega, zelo nezahtevni, a hkrati jezni, kadar ni iskrenosti
in filinga, kadar stvari poganja na suho, kot da vam ne bo treba biti odrasel,
mulci
kot da še vedno lahko ostajaš v nekem filmu izpred petih,
desetih let, ko si seveda še vedno privoščiš zdrse in odmore, ampak hkrati na
vse skupaj gledaš malo drugače, kot da bi imel otroke, ki jim je treba za sabo
pustiti drevesa, kot pravi moj ati, drevesa, ki jih v bloku ne moreš imeti,
svež zrak majhnega stanovanja se hitro spridi, zato imam mini drevesce, eno
večje drevo, ki je limona, nekaj paradižnika, smreko, cel vrt, kot tista
džungla od neže jurman v kontejnerju, kjer raste avokado in mah in cel kup
drugih rastlin, ki imajo svetlobo, vlago, ventilator, ugodne življenjske pogoje,
rajski vrt kreacionizma
ena taka želja je v nas, da bi gojili, da bi raslo, da bi
ustvarjali, v enih zraste preveč, se razraste in je omniprezentna kot ego,
velikanski čevlji, ki se najraje fotografirajo v bojni opravi, ti ji praviš
uniforma, ker je res, brez dvoma imamo radi nadzor nad svojo prezenco, nad
sabo, se trudimo za usmerjanje pogleda drugih nase, če ne, smo grozno
dolgočasni, ker nihče ne ve, da imamo doma roza pižamo z belimi pikicami, ne
vemo, kdo se pogovarja z rožami namesto z namišljenimi prijatelji na facebooku,
ne vemo, kdo cele noči bere, ne vemo, o tem nič ne povedo
ne izpolnjujejo vprašalnikov, ki naj bi nekaj povedali in
našli zanimive odgovore na generična vprašanja, pa so pravzaprav le trač kot
mački, mucki, lepi in mili, ter otroci, ki se jih fotografira z istim namenom,
nič ne more uiti tej nenehni gonji po estetiziranosti sveta, ki je – a veste –
tako zelo ljubek, tako zelo seksi, tako zelo lep, presneto, kot da so to edine
kategorije našega življenja, ki naenkrat brezspolno veljajo za čisto vse, ne
samo ljudi, živali, hrano, predmete, vse smo poosebili in jih vtaknili v svoj
lifestyle, v torbičko z rdečo šminko, čeprav ni problem v točno določenih
predmetih, simbolih, idejah, nikoli ni bil
problem je v pomenu, ki se jim ga pripiše, dodatni
vrednosti, ki jo dobite z nakupom, darilcu, slogu, hotenju sporočiti več, kot
bi sporočila sama prezenca: tako navsezadnje nastanejo slabe slike, slaba umetnost,
slabe predstave, slabe knjige, ki naj bi imele sporočile, opa, ne: ki imajo
sporočilo, to je še huje in nima nič opraviti z naukom na koncu zgodbe, ki je
bil nekdaj v basnih le redko poučen, stare pravljice z današnjega gledišča niso
prav nič pravljične, niso idilične pocukrane vzgojne ekološke in tako naprej po
seznamu vrednot, ki naj bi jih posredovali današnjim otrokom
brez pravega humorja, ki vznikne nekje na preseku nejasnosti
nekih pomenov, ki ni vnaprej začrtan po scenariju slabega vica standupkomikov,
ki to niso, tako veliko nastopaštva pa tako malo performativnosti, občutka za
oder, za pravo mero, za javno nastopanje brez tečaja retorike in rok na pravem
mestu, zato pa frfotavo, z žarom publike, z volančki in rokavičkami, če hočeš,
s klobukom, maškaradno, klovnovsko, zelo karnevalsko, pa saj veš, aphra
Ni komentarjev:
Objavite komentar