poletno

veliko vsega takoj po zatišju, ki ga je tako lepo zaužiti na polno, udomačiti mrzle ploščice na balkonu, hladno moderne in nanje potisniti blazino in deko, si narediti improvizirano streho kot hišo, ki smo si jih gradili v otroštvu, s ščipalkami ali kljukicami, odvisno, kako jim rečeš, pripneš rjuho na stojalo za perilo, na ograjo in na stol, da dobiš veliko jadro, spodaj vohaš limonine cvetove in neko rjavo brozgo, ki se steka iz lonca naše željke, smrečice z vršički

še poušter, ki mu drugače sploh ne znam reči, sopomenke so vedno težje kot protipomenke, je rekla lana, voda za pitje, ki bi bila lahko limonada ali kak ledeni čaj, da bi bilo bolj fensi, ampak, lej, resnica je pač drugačna, malo manj estetska in seksi, voda iz pipe, nalita v plastenko, praktično in pragmatično, nato pa še tisto nujno in obetajoče poletje: kup knjig, ki jih izbiraš po nakjučju, ko se na sredini naveličaš ene, začneš brati drugo, bo že prišel tudi čas za prvo, ali pa tudi ne, saj ni važno