lancete

veliko jokam, včasih tudi malo pojokcam, čisto tako na tihem in zase, ko se izgubim med navodili, ki jih ne razumem, berem že v tretje, zajebem na polno, error, pa tak enostaven pripomoček, za stare mame in stare ate, pa ko dobim izvide tudi solze, na pošti sem samo jezna, ko gospa na šalterju vsakemu ponuja dišeče sveče proti komarjem, klepeta in hodi zelo počasi, da se zadaj za mano nabere vrsta

na živce mi triplje tudi pospaman mail, čeprav sem že vdala v usodo, niso vsi boji moji in vredni brcanja, polni smetnjaki pred trgovino, jim bom enkrat rekla, da bi jih lahko zamenjali za večje pa našaltali še enega za biološke odpadke, ker nikoli ne vem, kam naj dam bananin olupek: najbrž v bližnje grmovje, z vsemi pesticidi vred, saj tja pride tudi v obliki – khm, organskega? – gnojila, komposta iz komunale

pa itak ne jem več banan, čisto zmedena od te prehrane, od mašinerije, ki poganja vse na nekih številkah brez človečnosti ene čisto pomirjujoče razlage: zato imamo bližnje, ki ti z ljubeznijo rečejo pizda ti materna, ko jih motiš, ko počnejo najbolj bistvene stvari v življenju; se tepejo in fajtajo v nekem hudo grdem in kičastem špilu – pa saj jih je večina takih

taka sem: tečna, in marsikaj bi lahko okrivila za to, od hormonov do občutljivosti do navade in vzgoje, ampak v bistvu pač sprejmem, recimo da, tako po aleševo, ker pač hočem hoditi po štriku in se voziti s kolesom po klancih navzdol in navzgor – danes sem ponosno prevozila celega do vrha – saj če ni prevroče, čisto lepo gre kljub vsem malim trenjem, ki jih kar preslišim, se ne sekiram, imam ene druge drame, ki to niso, pa včasih mi še vedno rata, da zvečer delam tisto, kar hočem