nazaj

tu sem še najbolj jaz, ena taka usedlina kot zoc od kave, želodčna kislina in drugi telesni sokovi, ki jih ne moreš zatajiti, dnk, kri v žilah, ko te kdo vpraša, kaj počneš, nimam pojma, ne znam odgovoriti, nimam več nekih vnaprej pripravljenih izgovorov, čeprav še vedno včasih kakšnega najdem, ga potegnem z rokava, ker v resnici je super, nič nimam, nič, kar mi bilo treba dokončati, narediti, nič takšnega, kar bi mi viselo nad glavo v obliki pomembnega z velikimi začetnicami, vse je za zabavo, peka pit in branje o maskulinosti pri dojenčkih moškega spola, ki ne jokcajo, ker so nežni, ampak jezni

tako fino je biti odrasel kot biti otrok ali najstnik v tistem vmesnem času, ko ti ni pomembno, kako se boš spet spopadel s svetom, ko si sam s svojim parketom in ekranom, zato je facebook tako popularen, in vsa ta druga družbena omrežja, ki niso prav nič družabna, pripopani za napravami, navlečeni na power button, ki ga prižgemo takoj, ko stopimo skozi vrata: ima tisti, ki hodi po štriku, zelo prav, ta uporabnost, informiranost, obveščenost, distrakcija, pomembnost vsega in svašta, biti na tekočem na twitterju, imeti še blog in biti aktualen, kot da so to vrednote, ki manjkajo današnjemu času/za katere smo se borili/ki bi jih morali imeti/ki jih pogrešamo/ki … vstavi po potrebi in lastnem prepričanju

meni se zdimo precej podobni nekdanjemu človeštvu in civilizacijam, s precej istimi pogledi, ki se jih še nismo otresli, pa bi se jih morali, ker nekatere vrednote pač niso dobre samo zato, ker so domače in naše in tradicionalne in jih danes mladina nima več, nekaj ohranjati samo zaradi starosti, pa čeprav je grda arhitektura, zgrešena naložba, birokratska ovira, ustaljena navada – nikakor ne, a v resnici še prevečkrat, od bontona dalje, od poštirkanih frizur za k maši, belih oblačilc za h krstu, opranega avta v nedeljo in posesanega stanovanja dan prej, pokošene trate, obešenega perila po barvah, kavča in velike televizije v dnevni in vegete v kuhinji