grozno nemarno se zvalim na stol, ne znam lepo sedeti,
nikoli ne vem, kaj naj z nogami in kaj naj z rokami, kam naj jih dam, kako naj
hrbtenico njej primerno naslonim na naslonjalo, da bo imela kaj od njega,
mogoče mi manjkajo obline ali pa se s tem le tolažim, priročen izgovor za
lenobo in nemarnost, za zleknjenost v življenju, ki ga nikamor ne premaknem
zelo načrtno in ciljno usmerjeno, ampak bolj tako, po nesreči, stvari se
dogajajo, zgodijo, precej spontano, in ta občutek, da se vendarle premika, da
se vendarle vrti, je najbrž kroženje zemlje, je najbrž tisto, kar nam je ostalo
od Heraklita, občutek premikanja, čeprav v resnici že milijone let postopamo na
enem in istem mestu
Ni komentarjev:
Objavite komentar