So stvari, predvsem pa ljudje, ki jim pripisujemo večji pomen, kot ga v resnici imajo. Kar naenkrat pa se zaveš, da je vse kristal in steklo in da je vse možno razbiti, razdrobiti na koščke, da izgubi prvotno obliko in s tem prvotni pomen, izgubi sebe, svojo jaznost, svoje bistvo. Vsi smo kristalni, vsi smo stekleni. Vse stvari so iz stekla. Prevečkrat pozabimo na to n'tokovo resnico in smo potem presenečeni, ko se nam na videz trdne stvari začno spreminjati v prah. Razni ptički in ptičice, na videz nepogrešljivi, kar naenkrat polete in se zgube v kristalu, v katerega so se razdrobili. Indiferentni so mi, nepomembni, stekleni. S kakšno lahkoto in s kakšno spontanostjo lahko postanemo brezbrižni do nekdaj tako ljubih nam stvari! Do ljudi, brez katerih si življenja mogoče nekoč sploh nismo znali predstavljati. S kakšno lahkoto in spontanostjo včasih lahko pridemo do velikih resnic. Če so sploh velike. Veličina velikih stvari namreč ni v tem, da se zavedamo njihove velikosti, temveč že samo v tem, da so. Razdrobljenost drugih me naredi močnejšo, ker se zavem, da so vse te opore na katere se zanašam le moje lastne paradigme katere si izmišljujem, da mi je lažje, da se mi ni treba zanašati le nase, na mojo lastno krhkost. Da nimam nikogar, ki bi mene kristalno roso, branil pred udarci petelinjih rož, marveč se lahko zanesem le na sebe. Vsaka sesuta deluzija ti odpre vrata kletke v katero si se sam ujel. Ali kakor je ob neki priložnosti rekel že zgoraj omenjeni: Če nimaš nobene opore, potem lahko počneš karkoli. Da.
5 komentarjev:
Heh...presenečen sem, da je šel kdo analizirati n'tokove komade in naredil takšen izčrpen povzetek. Najboljše pri njegovih komadih je to, da si jih vsak lahko razlaga drugače in z periodičnim poslušanjem zadeve kot celote, si tudi individualec večkrat ustvari drugačne ekstrakte. In vedno v komadih slišiš česar kar predhodno tvoji možgani niso sprocesirali na osnovi kognitivnega substrata. Dvojne negacije? hehe... ;)
"...in če ljudi uspeš prepričat da je svoboda ujetništvo/ ti bodo bogato plačali da jih zapreš v celico!"
Ni kj, muska vredna svojega denarja ;)
(n-1)!: zelo zanimiv permutativen vzdevek in še zanimivejši komentar.
tvoja percepcija mojega zapisa, je čisto drugačna od moje:) s čimer pa seveda ni nič narobe, temveč me do dejstvo jako fascinira. dokaz, da niso le n'tokovi komadi takšni, da si jih lahko vsak razlaga po svoje oz. celo en in isti človek v različnih okoliščinah (šit, tale zadnji stavek je tako aristotelski - saj ne da jutri pišem filozofijo:))ne dojema enako.
v bistvu mi sploh ni šlo za analizo komada, ampak sem želela na papir (?) iztisniti moje notranje stanje indiference do večine stvari, ki me obdajajo. Navdih sem dobila v Bretonovem verzu, v vse to pa se je nehoteno prikradel še n'toko, ki je zasidran tako globoko v meni, da pronica skozi skoraj vsako mojo misel.
upam, da se še kdaj oglasiš:)
in ja, se opravičujem za napako pri zapisu tvojega vzdevka. n (n-1)! bo bolj prav.
tako.
Če nimaš nobene opore, potem lahko počneš karkoli... Ali: če ne iščeš nobene opore lahko počneš karkoli?
Ej, zakaj indiferenca do VEČINE stvari? Hmmm... potem bi lahko kratek čas, ki ga imamo v čarobnosti tele neskončnosti izzvenel brez, da bi ga sploh opazil. Jst verjamm, da je ta čs vse kar mamo...
hm ... če opore ne iščeš, jo ponavadi tudi nimaš. se mi zdi.
mogoče sem se malce napačno izrazila. ne gre za indiferenco do večino kot take, temveč do večine ljudi&stvari, ki so mi še pred kratkim veliko (ali celo preveč)pomenile. sedaj sem se znebila navezanosti na njih, počutim se svobodneje, ker mi za določene stvari ni več mar oz. se z njimi ne obremenjujem. tako mi veliko več časa (ki je verjetno res vse kar imamo) preostane za pomembnejše stvari. čeprav sem (paradoksalno) trenutno rahlo run out of time, heh:)
Objavite komentar