Tradicionalni prah za omaro

Nekje zunaj je svet prekrit z belo odejo in z zmrznjenimi ledenimi ploskvami, po katerih si stare mame lomijo kolke, notri pa radiatorji ustvarjajo tropsko klimo, lučke prižgane po cele dneve in noči na vseh mogočih podaljških, še malo polepljenih z izolir trakom in tako fino prislonjene ob okraske in vejice, da kar komaj čakajo, da kaj zagori, če jih že kakšna svečka, tako popularna v tem času, ne bo prehitela.

Topel družinski čas, ko se vsi vračajo domov, da bi pekli potice, a jim še za piškote zmanjka časa in energije, zatorej je vse kupljeno v zadnjem hipu z drenjanjem po trgovinah pa še pospraviti je treba, posesati, pomiti, pobrisati, osnažiti, poglancati vse fuge med ploščicami in izbezati izza špranj v parketu še zadnjo smet, da genocida nad pajki (kje je kakšno društvo proti mučenju živali?) in prahom sploh ne omenjam.

Eno samo hitenje in vrvež po hiši, prepirčki so potlačeni z besedami: »Tiho bodi, ne začenjaj spet, pa saj je božič!«, čestitke polnijo nabiralnik in nas postavljajo še pred en »moram« več, zato na božični večer z veliko zamudo limamo znamke, pišemo naslove in laufamo do nabiralnika, za tiste, za katere nam zmanjka časa, pa na hitro forwardiramo nekaj po elektronski pošti.

Pa darila! Treba je nakupiti darila, še enkrat v trgovino pa božična večerja, joj, koliko obveznosti, ni čudno, da si potem vsi ob stiskih rok želimo le miru.

Tradicija nam veleva drenjanje pred in po polnoči, zadušljiv zrak prepojen s kadilom: idealne pogoje za omedlevanje, jaz že vem, o čem govorim. Saj bi šli spat, če nas ne bi motil zvok petard, ker te pa res tako čudovito pašejo v ta čas in sploh dojenčki, starejši in živali nadvse uživajo ob tem.

Se mi zdi nadvse zanimivo, da kar mrgoli blogerjev, ki se zgražajo nad pokom in treskom in bobnenjem in žvižganjem raket in vsem tem, pa tudi večina ljudi, s katerimi se pogovarjam, mi reče, da res ne razume čara petard, zato se vprašam: ja, kedo jih pa potlej sploh meče?!?

Tisti zadnji petek šole v letu se že dopoldan spotikaš ob krdela prepijane mladine, ki se pogovarja le o tem, kako se ga bodo ofukali spet čez par dni pa potem za novo leto, takrat bo šele raztur, seveda (kako predvidljivo) v neki kočici sredi ničesar.

Razkol med idealom in stvarnostjo, med tisto iskrico, ki si jo kot one kristalčke za na nohte, limamo v oči in povečanim številom nesreč zaradi pijanih voznikov, ki se vračajo iz sindikalnih zabav, prepolnih štacun in praznih denarnic.

Ideja je lepa, se ve, zato nas pa tako potegne in bi vsi vohali sveže pečeno potico in bili spet majhni otroci, ki z velikimi učki trgajo mašnje iz daril pod smrekico; vsi bi radi verjeli v Božička in Dedka Mraza, ampak nam nekako ne rata, okoli nas pa toliko božičnega in prednovoletnega veselja, mi pa tečni zaradi neprespanih noči, mačkov, petard, gneče v trgovinah, kupovanja daril in tako nam od vsega skupaj ostane le en ogromen ruzak slabe vesti, ki se kot prah že nekaj let nabira za omaro.