Težko je najti nove poljane beline v teh napolno nafilanih računalih, v teh krajih, kamor sneg kedaj pa kedaj pride le na vetrobranskih steklih in strehah avtomobilov, takorekoč po pomoti, in je prva stvar, ki jo zjutraj pomisliš, da bi bilo dobro rešiti en sudoku, ne pa da bi pil kavico, ki si jo itak že včeraj, da lažje zaspiš s tisto luknjo v želodcu in popokanimi žilicami v levem očesu - vse to je en tak impresionizem, za daljne poglede, ker od blizu so le packe barve nametane na pastozno debelo na kakšnem Chagallovem platnu, ker od blizu je vse skupaj zmazek, v katerem se izgubiš, da se ti ne da stopiti koraka nazaj in pogledati skozi okno ali pa povprašati kakšnega domačina za pravo smer – niti pod razno, se bomo že sami znašli, bomo še samo našli odkrili taparve oblike pomenov in interpretacije prave, pa itak smo v postmoderni in samo še dvomimo in nič več ni res.
Besede imajo na milijone pomenov, podtonov in kontekstov pa še poezija ti zakomplicirana enoznačne razlage, aksiome, da angeli letijo in da imajo umetnostni zgodovinarji okoli vratu zavezane šale. Nič več ni res, ker ne znamo več verjeti , ker nočemo, ker smo prepametni za naivne razlage, hkrati pa vedno nasedemo na najbolj banalne finte, ki nam jih zrihta življenje, in to po znižanih cenah – ugodno, brez obresti, non stop. Najemamo kredite za prihodnost in vplačujemo loto listke za srečo, se priklapljamo v vse mogoče virtualne socialne mreže in se zmrdujemo nad ženitnimi oglasi v časopisih: šarmanten nekadilec z majhno kmetijo išče žensko za preživljanje prostih dni. Bodi iz okolice Zasavja. Otrok ni ovira. Šifra: sreča.
Brucknerja smo seveda brali, pa tudi vse te ostale sodobne utopične in hkrati neutopične Francoze, ki furajo eno idejo že toliko časa, da se je popolnoma izpela kot Beverly Hills, ampak dokler je na trgu povpraševanje je treba gurat dalje, ker bi bili seveda neumni, če ne bi izkoristili sladkorčkov, ki nam jih usoda stresa na pot. Še Svetlana prodaja svoje pravljice, nekateri drugi jih le pripovedujejo, da se čudimo in se učki razširjajo na široko starim gospodom in dih zastaja v polni dvorani. Včasih se praksa razbohoti v nadgradnjo, ponavadi pa ljubezen do bližnjega v teoriji še gre, v praksi pa se sesuje, ker je včasih bolje ostati v kaj pa če esejih, kot prenašati vse skupaj v literaturo, da se tam izgubi. Sori, ampak čist skoz pa ne morm bit nenehno vzhičena, ane, da reče eden od filozofov, kaj safrate, saj se je moral tudi Heidegger pet let ukvarjati s sholastiko.
Ampak to še ne pomeni, da se moram tudi jazst, in zato se usedem na vlak in grem po barve v drugo državo, grem po malih tlakovanih ozkih uličicah in tulipani cvetijo ob zidovih za plezanje in umetnost se razprostira med tramvaji in moj kišobran cvjetni gre skupaj z delfinom za tistega, ki jih ne mara, da bomo razpihali meglo v sivi Ljubljani in se gremo potem še naslednji dan igrati z geti od barbik, ki so obsedene z lepoto in hrano in portreti Stupice, da ga vidimo, čeprav so nam zaprli Moderno galerijo, ker mi smo lačni, pa ne nasmeškov iz reklam, ki se šopajo eden za drugim na videu Viktorja Bernika, mi smo lačni in bi še in bomo še in je rekel fantek v karo hlačah, ki je nazadnje bral Pet prijateljev, ker knjige, pha, to je res kr neki, kwaje že un francoz, Roden, ja, on, mi je pa všeč,pa un Gaudijev park, pa djmo še eno pivo.
7 komentarjev:
Izgleda da nikar ne znamo določit prave perspektive, ne glede na dioptrijo, ko v slike buljimo od blizu, na mesto pa gledamo z gradu na gričku, kakopak na varnem v toplem naslanjaču ob pečki in se nam zdi vse fino, lep tloris, dol se pa ne spuščamo, in tako ne vidimo, ali se gonijo podgane po svinjskih jarkih v ozkih uličicah pa raznašajo vsakovrstne okužbe. Ali nočemo videti.
Aja, pa jz bi tud še eno pivo :P Lp
lahko, ja, se ve, jaz sem za, itak, čeravno malo izumrla iz te vzporedne resničnosti mojega življenja polnega riža in pinjol. in seveda sneženja med rolanjem pa pomivanja posode. o pivu, jaz to, se ve. vse drugo še bo, ali celo je, kedo bi vedel, ker imam v virtualnem svetu pravico, da lažem. it's fun, je kot oni naslanjač na gričku, tazaresno življenje pa z ozkimi uličicami, na katerih so podgane, katerim ne smeš metati biserov, da ti ostanejo za vse one druge, ki jih kar mrgoli.
bemtiš, jazst naivno dete, ki zares še vedno verjame v dobre ljudi. če majo pa plave uči pa zlovešče obrvi - ne morejo bit slabi, no, res ne, majke mi!;)
(za pivo se pa povabi semkaj: widrawanda@gmail.com - po tanovem sem družabna;)
pa lepo prosim med branjem izpusti vse te moje grozovite rime - mi kar uidejo, sori, to je zagotovo zaradi branja heideggerjeve poezije (in ne, poezija in rima se ne rimata, ker če se, se ne grem več)
Se mi je zdelo, da je človek družbeno bitje :D ah rime, kako težko je določit pravo razdaljo in doživet stvari, takšne kot so. Majketi;D
jc, heideggrova poezija... raje metek v koleno še raje pa klečanje na metkih... sem po branju "bit in čas" razvil totalno averzijo do omenjenega gospoda in njegovega pisanja...
sicer pa super blog... vse sem prebral na mah... no, tako se reče, v resnici je bilo nekaj ur...
všeč mi je ustvarjalni princip ali rdeča nit, če hočeš, ki je in je ni in ne veš kaj je za naslednjim ovinkom: cesta ali zid. zato pa počasi in sigurno...
pa oprosti, ker vse tole nima prav veze s postom...
sama pa imam strica Martina kar rada, čeravno je znal fino zakoplicirati dokaj preproste reči,zato je v originalu neberljiv kot kakšna Vojna in mir, ampak sicer je pa imel kar nekaj pametnega za povedat
njegova poezija je pa fajn, če je ne jemlješ preresno - za smejat se kakšnega večera;)
pa hvala za pohvalo - da nima veze s postom, pa na tem blogu sploh ni problem - ima vse še preveč povezave z vsem
lp
Objavite komentar