Cigaretni dim povzroča staranje kože

Tu nekje smo, s sanjami v škatli barvic, čisto novih, še dišečih po trgovinah, ne ozirajoč se na kohezijo in koherenco pa temo in remo, ker nima veze, in brez sivih plaščev vnašamo pomlad v zatohle male sobice zapečkov, malo posmrkani pa nepočesani, ker mi pač nismo iz kakšne reklame, ampak smo tazaresni ljudje. Taki, da bi nas težko spravili v pocukrane pravljice za fletne otročke, morda s prisilo, tako nekako kot nas silijo čistiti stanovanja s čistili za 40 evrov, in seveda nujno po seznamu, da je pravično, mi pa raje beremo kakšnega Aristotela, ali pa ga imamo že tako globoko vtisnjenega v podzavest, da nam niti ni treba, pravičnost – krivičnost, in pospravljamo pač, ko komu dopizdi.

Ob brljavi luči si sedimo nasproti na najbolj udobnih stolih v zakajeni atmosferi, ki ni več vsakodnevna, niti muzika ne najeda in večinoma se oči srečujejo na umazanih tleh politih s pivom in vidim tisto utrujenost na tvojih vekah, črno obrobo podočnjakov pod njimi, da si tako pristno človeški, in se ozrem naokoli in smo ljudje.

Me spreleti en tak srh iskrene resničnosti, ki ne pride velikokrat, malo motnih oči in popokanih žilic te gledam skozi zamazana stekla in ne vem več, kaj točno bi rekla, morda kaj o kolesih, in šele kasneje se v vsem tem mrazu ždeče zamaknjena spomnim, da je nekdo umrl, tako prav po človeško, in res, niso vse pravljice za otroke in ni vse ljubezen, ampak včasih kar pride kakšen tak trenutek, ko je, in ko veš, da se je treba peljati s kolesom za svobodo, za vse ptičke, zase, za vse. Ker vedno tli, še vedno tli v nas najbolj otroška želja, ker večinoma kompliciramo le zato, da bi dosegli najbolj preproste stvari.

So otočki na tem svetu, kjer si svoboden, kjer te nihče ne preganja, ker kadiš, ali pa ješ jabolko, nima veze. So otočki, kjer si lahko čisto preprosto tam in rečeš kadarkoli hočeš in točno tisto, kar ti pade na pamet, brez sprenevedanja in namenov, ker ne, ne vodi vsakega sporazumevanja namen. In se zaljubim v ilustracijo z zlato ptico in v pripovedovalce zgodb in sploh ne vem, zakaj, ampak to je isto kot s tistim občutkom, ko vedno znova doživljaš, da še nikoli ni bilo tako fajn, ker sproti pozabljaš, ko greš navzgor, čeprav zadnje čase bolj horizontalno. Ampak se širi, se širi, se (v vse smeri).

Ker ne gre le za eno plast, ker ne more iti, vedno je vse, pa ne le zaradi panteističnega postmodernizma, tako prepleteno in spleteno v gmoto vsega, da rabim trenutke, ki pridejo sami od sebe, ko je čista tišina, pa ne odmeva, nikomur ni v napoto, samo tam je, prisotna, in nikomur ni treba ničesar rečt.

Srečni mucki so tanajlepši.