29 februar 2008

ruzak (omina mea mecum porto pto)

Doorse, Moroviča in Cankarja jaz tlačim v isti nahrbtnik poleg termovke zelenega jasminovega čaja, da priredimo skupaj piknik na zelenici. Onega čaja iz tanajvišje police, do katere ne seže moje oko in sem jo opazila šele nedavno, ko so mi pogled razširil v višino in potlej najraje grem z opletajočimi hlačami okoli gležnjev po sivem asfaltu do sonca, da osvobodim nožice čevljev in bosonoga cepetam po februarski travi.

Večina ljudi, ki jih na novo spoznam, me pozna že od prej, ampak nihče ne ve, točno od kod. Svet zna biti tako majhen, vesolje še manjše, ko se vsi srečamo na vlaku ali pač kje drugje, naše misli pa razprostranjene tako zelo na široko, da nas ne morejo presenetiti s predstavami, ki nam nič več ne dajo. Kot bi bilo že vse povedano, pa se le še ponavlja, ljudje pa na koncu še vedno ploskajo in se ovijajo v svilene šale za v gledališče.

Začarajo nas majhne hiške, hišice iz gozda sanj, kako tudi ne, ko imamo že od pamtiveka knjigo Ovčjereja na knjižni polici in naše tazaresne želje se prepletajo v svetu, ki ni zapisan nikjer drugje kot v očeh in v kakšni topli noči, ko na kamnih posedamo in gledamo na bližnje gradbišče, vsak s svojim pivom, tako na izi, pa malo nas zebe v rit.

Takolele, malček sem se izgubila iz telele virtualnosti, z izgovorom, da se mi ne da krasti računalnikov za takšnele peripetije, medtem ko se spotikam ob po stanovanju valjajoči iBook nekje med štumfi, bormašino, kanglami za zalivanje rož in vsem drugim – pisati sem pozabila v stavkih in besede se mi nočejo sukati po pomenih, ki bi jih želela in njih zven se je izgubil nekje med ene majceno poličko in mojimi prstki, ki jo drže. Bežim iz brezbrižnega betona na magično poganske kraje, kjer so doma martinčki, in kjer je vse tako zelo preprosto, tako zelo pogansko in magično, da se zaljubiš po večkrat na dan. Menhirji, dolmeni, kromlehi in mačje glave. Skale in škarpe in sanje v moji glavi.

Kateri soundtrack bi bil primeren za konec sveta?

7 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Piše 'Pokomentirajte', in to je moja velika želja, ampak kaj, ko vedno poveš vse in še več, da kar nimam ničesar več za dodat in ostanem brez besed. Hail Wanda! :)

Anonimni pravi ...

definitivno "les choristes - petits chanteurs de st. marc"

widra wanda pravi ...

Pa še vedno ni vse povedano, še vedno je toliko besed, ki so edino, kar nam preostane, da jih je treba postavljati v vrste in zaporednja, da iz njih nastane kaj novega in takega, kar daš naprej - kaj pa veš, kdaj bo kdo rabil, kdaj bo komu fajn. In ponavadi tudi ne izveš, itak, ampak ti ne sme biti žal za vse tistih miljavženkrat, ko si padel, če vsaj enkrat dobiš nazaj fitbek, da veš, da ne kričiš za brez zveze - je potem malo lažje bit še naprej žabica, ki brca ...

arnkatla, te gledam s hvaležnimi učki, pa lep pozdrav - konca sveta še ne bo tako kmalu, tako da psiho, komad kar prihrani (jest pa letim poizvedovat kako se sliši v mojih ušesih ali vsaj skušam letet)

striti pravi ...

ma ne rabš soundtracka.

adj. pravi ...

Konc sveta bo takrat, ko bomo vsi ugasnili ipode in telefončke in potegnili kable ven (namenoma ali ponesreči) in bo naenkrat taka tišina, da bomo rekli: jebela, kaj pa je to? In tisto bo konc sveta. In tako se bo slišal.

Anonimni pravi ...

..koncev sveta je vec..in ce gres na konec sveta, kjer ni vec ipoda ipd. (haha:)..se slisijo cricki in disijo murke po cokoladi ali pa so ljudje barve cokolade in te napadajo komarji..tak konec pa zveni v glavi kot zbor deckov ki prepevajo cisto lepoto, kar je tudi ta konec sveta..

imajo widre tanka usesa?

p

widra wanda pravi ...

konci sveta so lahko različni, itak (kako zlajnan pristavek): preveč rož ne primerne velikosti za v vazo (dab se ti čimprej obrasli), maček, ki s preveliko vnemo grizlja kabel ali pa kakšni vesoljci, ki so prebrali Komunistični manifest (nikoli ne veš). Ali pa dež, ki odnese pomlad, nebodigatreba, klišejsko: Vogoni, ki grade obvoznico, ali pa kakšen mega velikan iz Magne Purge, katerega smrkelj odleti točno v našo zemljico. Bog ima pa itak zaprte oči pa nič ne vidi, sliši pa tudi ne, ker ima ipoda. jest ga nimam, zato moram za večerjo poslušati pesmi iz prejšnjega stoletja evrovizije in potem pade ideja, da morda pa ta konec ni tako zelo daleč, če se vrti taprav soudtrack. Če pa koga fascinirajo apokalipse, naj naznanim, da so tanjleši razni srednjeveški beatusi španski, ki nam pokažejo, da bo konec sveta fantastično pisan, tako kot bo danes zvečer, ko se bo v Menzi repenčila Svetlana. Morda se bomo vsi zadušili od cigaretnega dima, morda pa samo zato tako dolg komentar, ker se mi ne da iti ven pogledat, če svet še stoji in raje čemim v tem virtualnem, s tankimi ušesi, itak, poslušam poštarja, kako tlači pisma v nabiralnike. Verjetno obvestila: brez panike, saj imate brisačo.

Bojda bi morala sosedi razlagati nihilizem, pa ji raje dilam lizike z vsemi zvezdicami evropske unije. a je to cinizem?

ampak na koncu mora biti še kanček optimizma, da rečem, da upam, da imamo vsaj kaj mleka v hladilniku (ker dokler bo mleko, bo tudi svet)

tko;)