odkruški

lomljiv apnenec in cele planjave sonca, s katerimi se fila glava: baterije so obležale za kakšen teden v predalu, pa je sedaj vse ono iz nad meglene višine butnilo v enem samem sunku, da me opotikajoče se odnaša že od jutra, ki je bilo še včeraj zvečer polno dobrih namenov, ampak so se vsi lepo sfižili in se je ob enajstih zaslišalo: mal sej zavlekl, pa se nismo sekirali, itak imamo časa na pretek in še toliko čez, da lahko napihujemo pisane balone in jih limamo na resničnost

kosilo smo zamudili in preskočili, takolele raztegnjenih nog iz ene strani sveta na drugo, ko se vse skupaj niza v slowmotionu in se zmeniš šele za ob enih popoldne, da se bo začelo živeti: prej naj se zajtrkuje in dobro pretegne in rolete privzdigne, kaj več pa ni treba, res ni treba kaj več, ker sobote že dolgo niso za zgodnje vstajanje in listke s seznami za v trgovino pa onimi z opravili (sesanje, pranje, pospravljanje), ker smo s prahom sklenili premirje

tisti pis znak s celim svetom, času smo pokazali fakiče, če se začnemo izražati malo bolj gestikularno, ker pogledi ležerni, brez zapisanega “moram” povedo toliko več in res ni treba tistih treh ton krofov potrešenih z lepljivo belino in potem sem šla z velikim oranžnim dežnikom in srečala cele horde otrok, ki bi bili radi odrasli, ko se derejo kaj za tabo v trenirkah med bloki, pa niti ene maškure

“kaj boš z maškarami, če je pa dež?”

sobota je dan, ko nase navlečeš kariraste hlače, si pristaviš čaj in pometaš z bosimi nogami po tleh kosmiče, ki so se ti raztresli in zato malo dalj rabiš tudi zase, da se spraviš v obliko, ki bo sprejemljiva za zunanji svet, da ti bo zdilal kakšen nasmešek in ti bo kdo, ko samo malo bolj hitro stopiš opomni: kam laufaš, bol počas, ker sobota ni dan za šprintanje, ampak je treba zapolniti reže med trenutki s počitki z vsemi štirimi stran od sebe, hkrati pa pretentati megleno atmosfero in se znajti pod streho z ljudmi, ki jih ceniš, čeravno imajo svetleče uhančke, ker vsi mi smo tam zaradi sebe in to razreši vse stvari: stari dobri egoizem, ko vsak zase, v miru, nihče nikomur ne teži, da pride od vzklika: vi ste vsi prou uredu, mislim res, ej!

in to šteje več kot pol evra (za krof)