grašak

to bo spet ena taka mineštra iz graha, ki ga nihče zares ne mara, ampak iz spromovirane strpnosti do načeloma osovraženih in sočutnosti do sicer prezrtih: če odpreš pločevinko in se zapičiš v točno določeno zrno le z učmi, boš potlej med rižem težko našel ono taisto. hočem reči, da so sive miške velikokrat prezrte in se nam zabliska včasih le kakšna rdeč ali rumen košček tkanine pred pogled, ko nam kakšen konkvistador iz reklame maha s svojo čarobno palčko: glejte in se čudite, ljudje (in kupite, kupite, kupite, med vrsticami)

enako je z vsemi ostalimi plemenitenji kapitala in, seveda, dovolim mojim prjatlom, da zavijejo z očmi, razen tistim, ki so bolj pri koritu in si lahko za 1000 evrov nabavijo čisto novo in snežno belo dušo: njim ni treba, čeprav so moji prjatli, ker si lahko kupijo en tak pogled zavit v celofan v vsaki trafiki, skoraj zraven časopisa, tiskanega posebej za njih z gratis dodatkom knjige kakšnega zigziglarskega guruja

ampak problem je predvsem v tem, da se valovi od ladje širijo koncentrično in v vse smeri, in če se nafta podraži, slejkoprej pljuskne voda čez vrata tudi ostalim živalim in ne le podganam, ki itak zbežijo že tri ure prej, lastniki jaht si kupijo letala, ostali pa pod vodo sanjajo podmornice, da bodo čez par let ugotovili, da je moderno sanjati krila in bodo na veliko kupovali vložke s krilici, ampak takrat bodo lastniki letal počasi že razmišljali o čem šestem

grahki so za mineštro za rajo v tovarni, ki se tako navadi te svoje brezobličnosti, da jo vsaka odstopanja od zelenosti in okroglosti začno motiti: povprečnost je mantra, ki jo je treba ohranjati z zakoni, z vzgojo pa tudi z bontonom in modo – in, ne trapi mi, spodaj podpisana gospodična v reviji, da je moda ekstravagantna, čeravno seveda je tudi to, ampak mass produkcija nekje na Kitajskem (ali in Bangladesh, kjer je bila narejena moja majica wtih love) je bolj kot ne štampanje v osnovi enih in istih kosov in povprečen grahek z zgornjo cenovno mejo do katere lahko seže, je omejen le na določene police: tam pa se je treba prav truditi, da vse one gravže z vezenimi vrtnicami in zlate resice odbiraš na stran – pa ne ostane kaj veliko več

morda potem kakšen tak zelenjak pomisli, da se v tisti vezenini skriva njegova identiteta in tista ekstra posebnost, ki naj bi jo obleka naredila iz človeka, ker neke prave estetske vzgoje v šolah itak ni in potem vidiš, kar vidiš pač (dovolj besedi)

seveda niti blond pramena ne pomagaju grahu, da ne bi bil grah

počasi nas poplavlja vroča voda, v kateri nas bodo skuhali, mi pa sanjamo, da bi bili ribe, ko daleč izza gora začenja odmevati čudna beseda recesija: oni z žlico pri polnem krožniku rižibižija (ki ga jé iz istih razlogov, zaradi katerih plača položnice za lačne otroke v Afriki – gl. 1. odstavek) vé, njemu je jasno, je že naredil izpit za pilota in si kupil letalonosilko, ker so mu iz zaupnih virov že pred mnogimi leti podgane prišepnile, da so se Vogoni odločili zgraditi avtocesto: se ve kje.

na koncu vsega bodo polno krožnikarji mahljaje odleteli s sporočilom: hvala za vse ribe

(to je bila reklama za potapljaški tečaj. če pokličete v naslednjih desetih minutah, vam prodamo še kisikovo bombo)