Tok fajn

Ko ti nezavedno uhaja izpod nadzora – a je to narobej obrnjen oksimoron, ali morda kaj drugega čudno paradoksalnega vsaj na kvadrat, ker z zavednim delom zopet ne razumemo najbolj, za kaj sploh gre, ko ti tlačijo na mizo kanapejčke z gorčično pomako v skledčkah, kar v bistvu ni nič drugega kot zemf, oh, kako smo fensi.

Odnaša nas v salvah smeha, ki je brezvzročen, ampak meni se kar solzijo oči in ne moremo nehati, ko se režimo brez konca, ko je vse tako proklemansko smešno.

Vizualizacija v glavi ne pomaga, če nisi prepričan tudi nekje od znotraj, ker potem te s celim telesom odvrže na tla – v sunku in sploh nimaš pojma kdaj in kako se je zgodilo, ker si v resnici nameraval čisto nekaj drugega, ker te je prehitelo, to tvoje nenadzorovano, in potem začnem brzeti še sama, da mi morajo vpiti: ustavi konje, ustavi, pa sploh nikjer nobenih konj, pha. (niti v sanjah)

Logika je tako umetna tvorba, da se je sploh ne da nikamor zares projecirati brez odklona, ki pride od resničnosti in zmot, in pol, zares ne veš več, kaj je ljudem, da ji verjamejo. V bistvu veš, ampak te je sram povedati, ker ...

Itak so vsega krivi Grki. Ampak afekti, tisti trenutki, ko iz tebe zdivjajo horde nosorogov in tropi gnujev – takrat pa se res ne moreš ustaviti in ti besede obče veljavne kot vulgarizmu letijo iz ust vse do ušes najmanj za to primernih – uide ti in nič ne moreš.

Odnese te in moreš še manj. Gledaš z očmi kot ponavadi, a ničesar ne vidiš. Počasi zdrkneš v nezavest. Ni te za zunanji svet, tvoj zavedni jaz počiva. Padeš s stropa kot kamen, zdi se ti, da sploh ne premakneš volana, pa kljub vsemu zaviješ levo. Da sploh ne omenjam sanj. Pa hipnoze.

Itak je važno le, da ne dajemo nog na prevleke od stolov, da si umivamo roke in ne grizemo nohtov, ane, pa golobi so fuj in fej pa mačke, ki ne boste verjeli kakajo in žive meje so lepe le. če so obrezane. Kot Jezus. (krščanski Bog je kastriran zlega, ampak itak je to ena in ista oseba s Svetim Duhom, ki pa je paradoksalno, bel golob)

Spet sem zabredla v vodo, v morje mojih asociacij po kakšnem takšnem nadrealističnem receptu: psihični avtomatizmi, ampak še vedno zavestni, čeprav spontano nametani, še vedno zavesti.

Takrat pa, ko te odnese, nič ne veš. Samo kar naenkrat si na tleh. Ti ali pa tvoja skodelica čaja. Zate obstaja le tisto prej in ono potem, ki je zdaj, vmes pa, kot bi se strgal film, kot bi nekdo s škarjami odrezal delčke časa in jih spravil v hladilnik.

Da ne omenjam sploh tistih, ki si jih naštrihaš v glavi in se potem zgodijo točno v taki barvi, pa sveh teh “ne moreš”, “ne morem”, ah, ah, mi pa se ves čas, ki nam ga konstantno zmankujemo, ukvarjamo le s tistim važnim (glej zgoraj in ne pozabi na gorčinčno pomako, ker poleg tega, da se nam zdijo reči važne, jih še olepšujemo, da v svoji važnosti in pomembnosti že na prvi pogled izničijo vse ostalo)

Bojda je treba vse utemeljiti na nekih dejstvih, kajneda, sistematično spraviti v sisteme, v omare s predali in poleg s smrtno resnim izrazom izreči: operutničene glavice, to je strokoven termin. Kdor ne verjame, dobi minus.

Jaz pa v smeh.