Nekdo me prebira od prstov na nogah do morebiti malček razcepljenih lasnih konic, me prebira od glave do peta me čekira kot kakšen rentgen brska po arhivu moje preteklosti in brklja, secira, nabira podatke o meni, prav voajersko, ampak saj sem si sama kriva, kaj pa se postavljam na ogled takolele javno – bi se pač še naprej skrivala za neodgovorjenimi klici in praznimi baterijami lepo za štirimi stenami, ne pa da se potikam po čudnih stezicah in se odpiram navzven.
Se sprašujem, če ekshibicionizem postane vreden svojega imena šele, ko te nekdo gleda, ker v nasprotnem primeru, če se nekje takole v okrilju svojega doma ali kakšnega temnega gozda kažeš na ogled – ja, kdo te bo pa videl, kajneda, ampak vse to googlanje lastne identitete v virtuali in v reali in usklajevanje vseh ali več njih, zna biti naporno kot vodenje države: vsi tu različni alter egi, ki vlečejo vsak po svoje, le za lastno korist, so pač ego-istični kajneda, ker alter-nativo predstavljajo le do te mere, da je njihovo mnenje pač drugačno od drugih.
Lahko bi spustila zastor in veke lepo položila navzdol ali si namestila umetne oči, da nihče ne bi mogel skoznje pronicati v mojo notranjost. Lahko bi se pretvarjala, da sem samozadostna, ampak kaj, ko počasi začenjam verjeti, da so spodaj vedno blazine in še kdo, ki reče: opa, pazi, in te skuša ujeti z lastnimi rokami – jaz pa direkt na hrbet s stropa, pa itak da preživim, me pa vedno premami oni občutek božanski, ko se ti nekaj popolnoma nezavedno zgodi, ko nečesa nisi mislil storiti – kot kakšno omedlevanje, ko te za nekaj trenutkov sploh ni: it’s fun, ampak potem vedno prideš nazaj, na točno tisto mesto, kjer si bil prej, med svojimi ljudmi, ker mojim prjatlom se zdijo fajn take reči in pizda, še vedno nekako nekje pod levimi rebri naivno verjamem v dobre ljudi.
Lahko sem še zlajnam na ono, da je vse v glavi in da psiha spreminja reči, ampak v bistvu sem pa enkrat že pred davnimi leti začela verjeti citatu prepisanem iz ene knjige Lenarta Zajca, katere vsebine se niti malo ne spomnim, niti naslova, ampak besede pa govorijo vedno, ko se tlačim v rdeč pulover iz sedemdesetih in mi niti črtastih štumfkov ni treba: “Moraš verjeti v zmago, drugače daš porazu možnost,” in mi reče deklica poleg mene vsa prestrašena: “Tebi bo sigurno uspelo,” in jaz si v glavo prilimam še Čarlija, da je treba zmagovati, ker poraženec je lahko pač vsak in polj ni druge, da zmagam.
Če se grem seveda sploh igrat, ker plavati ne zna vsak, sploh pa ne tiste vidre, ki jih nihče ni nikoli potunkal v vodo, še omavžat se niso pustile do gat, zato je treba pustiti svojim otrokom, da igrajo na saksofone in si talajo bombone med seboj in živijo v risanki, da bodo lahko, ko bodo malček večji, živeli v stripu.
Treba je zgraditi most, mostove, komunikejšn, pozitiv vabrejšn, in polj sploh ni nikjer nobene panike, če te drugi gledajo ali pač ne, ker se nisi prišel kazat, ker nisi Štefan, ki ves čas občuduje svoje mišice v ogledalu, medtem ko se pogovarja s tabo, ker v bistvu je vse skupaj veliko preenostavno, da bi komplicirali: sam prou se morš postaut, bok notr, se odločt pa stistnt pa narest end everitngs gonna be ourajt.
Majke mi.
2 komentarja:
Widroslawa, a ni lepo, ko pride človek tako daleč, da se imajo drugi čas ubadat z njim, namesto sami s seboj. Mene takšne stvari spravljajo v smeh in dobro voljo, pa vedno kaj "novega" o sebi zvem. Naj, od nohtov na nogah do lasnih konic. Naj, nežno ali grobo. Včasih boli, na koncu se samo še smeji.
eh, saj sem napisala, da ni panike, je pa na začetku čuden občutek, ko veš, da si opazovan takolele nekolikanj na skrivaj in od strani, sicer smo pa pod kožo vsi krvavi in zatorej bi verjetno morali najprej pomesti pred svojim pragom. Morda bi morali znižati cene metel na razprodajah;)
pa saj imaš prav: naj, se bom smejala.
Objavite komentar