Z vonjem po jasminu

Takolele nekega jutra, ko se zopet zbudim s polno glavo končnic imensko-zaimenske sklanjatve in v mislih premlevam, če v nominativu plurala ženskega spola pride nosnik ali jeri, se počasi pretegnem, pogled uide na uro in preseneti me, da še niti devet ni, jaz pa že pokonci, zavrem vodo za čaj in čakam, da se malček ohladi, nakar nanjo preprosto pozabim.

Bojda naj to ne bi bilo usodno, veliko bolj neprijetno bi bilo, če bi se mi v glavi zmeštrale vse one končnice, takolele za zunanjega opazovalca, ampak lirski subjekt, se pravi jaz, je brez tiste skodelice čaja čisto izgubljen, pa še jutro.

Eno tako jutro, ko še niti rolet nisem privzdignila in se zame dan še ni začel, ker tisti začetek s prsti odrivam na stran, čimdalj, ker sem si rekla, da se bom vrgla vanj zares s polno paro, ampak to je bilo še včeraj, danes pa je že nov dan.

Vedno me tako preseneti nedolžno spečo in me pošpika z žarki svetlobe direktno pod veke, da sem jih prisiljena odpreti in zamežikati v tiste špranje rolet, skozi katere pronica vedno več dneva, skozi katere smo vedno bližje pomladi, da bi se najraje postavila na glavo, če bi se z mano obrnil še svet: pa ne vem, če bi se hotel.

Zato prav počasi in bosih nog pristopicljam do kuhinje s prazno šalčko, ki jo je treba napolnit z ravno prav toplo vodo, da se čajni listki razprostrejo, da se odprejo, razprejo, da zadiši po jasminu kot v življenju, ko ti nekdo odpre okno dneva in vrata in čevlje sezuje, da greš po potkah poteh, ti nalije v tvojo prazno šalčko čaja ali pa svojo nafilano dila naprej in na gramofon nastavi najljubšo plato, da se vse skupaj razpoči iz onega niča teme, se ti veke na široko odprejo in zadihaš, zadihaš in zavohaš tisti vonj po jasminu ...

(Grm je prav blizu in s svojimi belimi, široko razprtimi cvetki vabi čebele, da greš neštetokrat mimo in sanjaš o njem in te ima, da bi skočil na glavo v ono skodelico čaja, ki tako omamno vabi, ampak začetek je tu in treba bo na pot ... se ve, da z vonjem po jasminu ...)