Ni ti treba začetka, da začneš, in niti praznega nepopisnanega papirja, ti ni treba. Ni ti treba ničesar nikdar in nikoli, ni ti treba. Niti ti ni treba začeti z začetkom, lahko ga preskočiš in z udarnimi udarci zarišeš nekam besedo, ki se lahko razlije naprej ali nazaj ali nekam navzgor proti severozahodu – vse poti so ji odprte, ne glede na kitajske zidove in schengenske (šengenske?) meje.
Ni ti treba, nihče te ne sili misliti, nihče te ne sili, ker ti ni treba. Ničesar ti ni treba, pa vendar, pa vendar še vedno, kljub vsemu z razlogom ali brez, a ne zato, ker bi bilo treba, ker edino posteljo postiljati je treba, pravijo, pa še te ni treba. Ničesar ti ni treba.
Vsak dan se znova postaviš z levo nogo na parket, čeprav ti ni treba, vsak dan znova zamahneš s krili zlepljenimi z voskom, kot da so ti poganski bogovi veselja in oni ta zlobni zlili v sanje na litre optimizma, da zopet mahaš soncu, čeprav ti ni treba, čeravno te je že tolikokrat potunkalo pod vodo, ko so ti od njegove gorkote krila razpadla in spet in spet, čeprav ti ni treba.
Ni ti treba plavati, udrihati po valovih in preklinjati delfinov, ni ti treba, pa vendar zopet, pa vendar, ker tudi to sonce vsak dan znova vstane pa mu ne bi bilo treba, mu ne bi bilo treba, božanstvu inu visočanstvu, ki vlada svetlobi in toploti in svetu in luni je vladalo, dokler ga ni premagala enkrat pri šahu, dokler mu enkrat ni rekla, da zmagovalcu pa res ni treba vedno zmagovati in je prevladala tema, sonce pa skorajda mrtvo od raznoraznih substanc z zadnjimi močmi, ki so mu ostale, raztrešči kozarce in delce svoje svetlobe in one lune tadruge, ker nekoč jih je bilo več, in nastanejo krušljive zvezde, ki morajo vsako noč plesati četvorko, čeprav jim ne bi bilo treba, a odgovornost, odgovornost jim nalaga duše pesnikov in mornarjev in astrologov, in zato morajo, čeprav jim ne bi bilo treba.
Odgovornost velike žareče krogle, odgovornost Boga, ki teče, da bi prišel pravočasno ob pol treh, odgovornost boginje, ki ne sme zakleniti vrat svojega preročišča, reševalcev na malici, zdravnikov na dopustu, vojaka v boju, matere ob otroku in vseh tistih, ki jim ne bi bilo treba, pa vendar, pa vendar, čeprav jim ne bi bilo treba.
Ni nam treba, ni treba ničesar, odgovori na vprašanja niso potrebni, če enostavno preslišimo vprašanja, jih pobrišemo z edigsom in smo svobodni, ko nam ničesar ni treba. Ni nam treba vprašanj, ni nam treba teči za vozom, ker se usedemo v travo in rečemo ono slavno: bolimekurac in že nam ni ničesar treba, lahko obležimo, lahko smo, lahko nas ni, bolinaskurac, ko nam ničesar ni treba.
Šele brez prisile imamo stvari pod nadzorom, šele takrat se zavemo, da bi bilo treba, čeprav nam ni treba, da je treba vsak dan odpreti zlepljeni očesi in zamežikati na široko, čeravno ni treba. Ničesar nam ni treba, pa vendar tečemo za vozom, da bi prišli pravočasno ob pol treh v službo, v šolo, na faks, na kosilo, na vlak, ampak nam res ni treba. Ni nam treba.
Ni komentarjev:
Objavite komentar