Izčiščen pogled na svet kot pravkar zloščeni in z globinom namazani čižmi, kot bi se vselil v čisto novo stanovanje, tako prazno in neosebno kot hotelska soba, a hkrati čakajoče na to, da ga nekdo z nečim zapolni: ogromen prostor niča.
Bele stene, gol parket, okna brez zaves. Nikjer nobene ure, ki bi odštevala minute, izven z vsem natrpanega sveta pomeni hkrati nujno biti tudi izven časa.
Moj koledar se je končal 6. januarja, zmanjkalo mi je dni, v katerih bi domovala, načrti se kujejo le še za sproti, recimo gremo na kosilo, probi unga stranca, pridem čez 15 minut. Itak ne moreš že tri mesece naprej vedeti kdaj točno te bo lulat.
Besede so izven časa, čeprav od mene na izpitu zahtevajo, da jih lociram v 9. stoletje, izven časa so dejanja, izven časa so ljudje in umetnost je brezčasna, ker Pierre Menard že v tretje piše Don Kihota in naša zgodovina se bo šele zgodila. Nekoč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar