Brljava luč, ob kateri oči zamežikajo in se tistih 60 W s špičasto konico zapiči vanje. Stoli so majavi, zato rajši sede na tla, da se mu misli izgubijo med špranjami parketa. Poniknejo med srebrne ribice in tiste črne hroščke, ki zahrustajo, ko jih stisneš s prsti.
Prav tiho sedi, bela zavesa nekolikanj plapola zaradi slabo zaprtega okna, zidovi so prazni, njegova glava pa vakuumsko neprepustna, čeravno tako polna vsega. Pred njim list papirja, na katerega se ne bo nikoli izpisala beseda. Če bi bil nekdo drug, bi že kričal in plesal po tej prazni sobi, če bi bil kdo drug, ga sploh ne bi bilo tu, ampak bi letal kje zunaj po svetu, še vedno prepričan vase in v to, da je treba premagati zaledeneli svet žleda z ono strgalko za led. Ampak dež še nikoli ni padal brez razloga, še nikoli, še nikoli, vedno je imel povod.
V nekem trenutku je izgubil denarnico, osebno izkaznico, potni list. Izgubil se je med lastnimi identitetami, ker je hotel biti čisto vse, kar bi bil lahko, ker, oh, se ve, da če si nekaj zareš želiš, vse stvarstvo stremi k temu, da se to uresniči. Pa ne, da bi hotel biti žalosten in se smiliti samemu sebi, res ne bi hotel biti nek fakin romantik in idealist. Želja po biti je primarno zapisana v njegove gene in bo ostala in je, a kaj, ko je tako otopel, tako brezbrižno zazrt v tisti odsev svetlobe na tleh. Izgubljen.
Meči so v nekem trenutku postali mesoreznice. Nacistični režimi urnikov so zašli v slepo ulico pasivnosti in se ustavili pred zeleno lučjo. Se kaj takega lahko zgodi Italijanu, ali moraš biti nujno Slovencelj s cankarijansko preteklostjo, s preteklostjo Izidorja iz Visoške kronike? Zapisane besede so drugačne od povedanih, pomen, pomen, in danes bi bil lahko torek, pa ni, ker bo jutri še ena nedelja z razpoko več. Ne vem, kako to prenesejo perfekcionistke, ker jaz preživim tudi nepočesana.
Ni komentarjev:
Objavite komentar