ne dela

včasih ptiči ne vzletijo, če jih v to sililiš in se sneg ponoči naseli čez njih krila, da so težka in primrznjena pa ne morejo letet

nekako pri robu se usedejo na klop in čakajo vala, da jih porine naprej, da bodo imeli spet voljo stopicljati po belih stopinjah

vse polno je te beline po tleh in v zraku se jo voha, da ti ne preostane drugega, kot da tiho pri miru čemiš in čakaš, da mine, da pride nazaj zagon in elan, da pride

potem se odločiš in greš vodoravno, ker so navpično vse ceste zaprte za nedoločen čas – boš še našel kakšen prelaz ob pravi uri, boš že, danes ni tak dan, danes pač ni dan za to

lahko bi se zamaskiral v pustno šemo in si na usta narisal z veliko šminke še večji prisiljen nasmešek in prilepil iskrice v oči, ampak nima veze goljufati, če ti sam veš, da ni

ni da ni, ni filinga, neki me mot, ne da se mi, to ni to, ni, zatorej naj bo brez priokusa grenkobe, ker na džihad igrati karte meni ni zanimivo

ptice imajo še dovolj piče od prej, mi pa si moramo sami pri sebi in čisto potiho rešiti kožo, da jo umijemo svinjarije, se postavimo na glavo, ali jo spodvijemo kot kakšen noj v pesek in smo na drugačen način

ni vedno vse v akciji, lahko je v knjigah in v teorijah, v praksi pa manjka le en drobec in se sesuje sistem

itak pa je vsega kriva nedelja, ki se vedno priplazi takrat, ko jo najmanj rabiš, ampak je vseeno lepo, ko lahko na vrata daš listek “zaprto” in izgineš za zunanji svet

naj nihče ne trka, naj me nihče ne beza ven: danes ostajam zase