avtoceste so novodobne reke, čez katere je treba graditi mostove in brvi in učiti praslovane plavanja, da pridejo čez na drugo stran, kjer je sonce in srečaš soseda, ki pravi, da mi smo pa res navajeni živeti v naravi, da nas niti polomljena rebra ne ustavijo, da se ne bi postavljali pod stolpe in zrli v oblake: “čist odspod se morš postavt in maš tak občutk, k da ti bodo oblaki na glavo padl.” oni oblaki se ve, ki plavajo, ko greš kot tujec mimo in rečeš “dan”, pa nič, še obrnejo se stran, da res začneš verjeti v to, da si neviden
na praznik kulture se zapro vsa vrata, da telefoni zvonijo v prazno, ko so očitno še dobrodušnega varnostnika, s katerim je sredi noči prav prijetno poklepetati, ko mu vračaš ključe, poslali domov lovit sončne žarke tja daleč pod modro nebo in travnike, kjer se zemlja ravno prav odtaja, da postane blato in greš po potkah, po poteh, ki jih kar naenkrat zmanjka, da res ne veš, kje bi moral zaviti levo, ali pa ne bi smel, kdo bi vedel, ko je dandanes pač vse dovoljeno + v gozdu pač ni semaforjev in prometnik znakov, razen kakšnih tabel z napisi, da je odlaganje odpadkov prepovedano, spodaj pa seveda kup vsega, kar ostane od naše civilizacije neuporabljenega, od gradbenega materiala do praznih šampanjskih steklenic
pa spet na enem drevesu sredi neobljudene pokrajine visi napis, da je ob v času streljanja prepovedano zadrževanje v bližini ograje, karkoli je avtor s tem želel povedati, ker bi bil greh, da v takem vremenu ne bi šel po tleh z nogami, ker bi se tudi gospodična kultura počasi morali nehati zapirati za zidove in bi šla lahko z roko v roki z naravo, da skupaj zavijeta S poti
ko ptici rastejo krila, postajajo kletke učenosti in modrosti zaprte med platnice pretesne in mora iti, iti, iti, da greš, da laufaš, ker nekaj vrta v tebi globoko luknjo, ki jo ne moreš kar brezbrižno spregledati, pa še povsod ti nastavijo vonj po pomladi, da vidiš prve roleraše po cestah in one s kolesi pa s kratkimi rokavi, ja, kaj boš polj, nikoli nimaš dovolj, zasvojeno bi šel naprej do naslednjega grifa, ampak kaj, ko nimaš štrika in se šele učiš leteti, zato nasvet: plavaj (al pa pejt tečt. a kj tečš ti? morš mal začet tečt)
Ni komentarjev:
Objavite komentar