izolacija

Treba je poravnati račune sam s sabo, vreči tistih nekaj kovančkov rdečelascu s piščalko in uporabiti distanco, kadar je bližina preveč blizu, recimo na sosednjem kavču, ker je nasmehe veliko lažje pošiljati prek rumenih okrogloličnih smileyov kot pa takolele v živo, ko besede kar izzvenijo in niti njihovega odmeva več ni, da se res vprašaš, zakaj ne kadiš, ker v takih trenutkih moraš iti, pa magari po pet dag posebne.

Noč je temna, luno je ubil Marinetti, da sentimentalni pesniki, ne bi javkali vanjo, ker taki si zaslužijo samo še klistir, cin cin, obesi se na klin. Si rečem, da me je zajela Kosovelova nihilomelanholija, da za trenutek odmaknejo tisti veliko močno luč, s katero svetijo varnostniki in policaji in te zasačijo pri dejanju, da letijo reči čez ograjo in po tleh.

Te prestrašijo, da se še bolj zlažeš iz čistega strahu, ker nočeš kamer v straniščih, ker nočeš napisov, da naj se na sumljive kaže s prstom, ker hočeš svoj mir v mrtvem mestu, kajti svet bo umrl nekega ponedeljka, ampak nihče ne bo opazil, ko bodo vsi v svojih zaroletanih hišah verjeli, da so varni pred teroristi, varni pred samimo sabo. »Pa že mora biti res!« če piše na zaslonu, zunaj pa cel kup Vogonov.

Nepremakljiva pasivnost zagledanih v lastno dušo prikovanih na mesto, da elektrika nima kje ustvariti tokokroga, ker je žica že tolikokrat pretrgana, da me nezanesljivost sploh ne preseneti več. Človeka se pač ne da razlagati z matematiko, ko to taisto dušo pusti ležati sredi našega kaotičnega sveta, da se mački spotikajo obnjo, enako kot kose kruha in napol pojedeno čokolado, lahko jo tudi mečeš ob tla, samo da se ne poškoduje.

Kabinetni ljudje v dnevnih sobah s svojimi laptopi , zamenjane vloge, plašči besed ostajajo zapeti do vratu in pomladi bo bolje je seveda le lažno upanje, čeprav itak verjamemo tako kot Taras. Od vsega tega ni daleč do Boga, ki pleza brez štrika nekje na dopustu in nam niti kartice ne bo poslal, ker se mu zdi škoda denarja za znamko.

Od ambrozijanske kitice srednjeveške cerkvene Marija z Ogrskega gre do Nirvane je precej bližje kot od tu do zvezd, ampak neskončnost nihilzma je gromozanska kot nilski konji, ki se delijo na hipotalamuse in hipofize.

Kljub vsemu pa to ni ista neskončnot kot tista pri debatah ob pivu. Išče se nekdo, da mi jo prišteje k oni od prej: dve neskončnosti, koliko je to, ta je še za Chucka Norrisa prezagonetna, in jaz, jaz sem sama doma s Frankom Zappo.