ruzak (omina mea mecum porto pto)

Doorse, Moroviča in Cankarja jaz tlačim v isti nahrbtnik poleg termovke zelenega jasminovega čaja, da priredimo skupaj piknik na zelenici. Onega čaja iz tanajvišje police, do katere ne seže moje oko in sem jo opazila šele nedavno, ko so mi pogled razširil v višino in potlej najraje grem z opletajočimi hlačami okoli gležnjev po sivem asfaltu do sonca, da osvobodim nožice čevljev in bosonoga cepetam po februarski travi.

Večina ljudi, ki jih na novo spoznam, me pozna že od prej, ampak nihče ne ve, točno od kod. Svet zna biti tako majhen, vesolje še manjše, ko se vsi srečamo na vlaku ali pač kje drugje, naše misli pa razprostranjene tako zelo na široko, da nas ne morejo presenetiti s predstavami, ki nam nič več ne dajo. Kot bi bilo že vse povedano, pa se le še ponavlja, ljudje pa na koncu še vedno ploskajo in se ovijajo v svilene šale za v gledališče.

Začarajo nas majhne hiške, hišice iz gozda sanj, kako tudi ne, ko imamo že od pamtiveka knjigo Ovčjereja na knjižni polici in naše tazaresne želje se prepletajo v svetu, ki ni zapisan nikjer drugje kot v očeh in v kakšni topli noči, ko na kamnih posedamo in gledamo na bližnje gradbišče, vsak s svojim pivom, tako na izi, pa malo nas zebe v rit.

Takolele, malček sem se izgubila iz telele virtualnosti, z izgovorom, da se mi ne da krasti računalnikov za takšnele peripetije, medtem ko se spotikam ob po stanovanju valjajoči iBook nekje med štumfi, bormašino, kanglami za zalivanje rož in vsem drugim – pisati sem pozabila v stavkih in besede se mi nočejo sukati po pomenih, ki bi jih želela in njih zven se je izgubil nekje med ene majceno poličko in mojimi prstki, ki jo drže. Bežim iz brezbrižnega betona na magično poganske kraje, kjer so doma martinčki, in kjer je vse tako zelo preprosto, tako zelo pogansko in magično, da se zaljubiš po večkrat na dan. Menhirji, dolmeni, kromlehi in mačje glave. Skale in škarpe in sanje v moji glavi.

Kateri soundtrack bi bil primeren za konec sveta?