Čaj?

Naši ideali nas družijo in naše misli zapeljujejo na zajtrke na travi na poganskih krajih, domišljijo vodijo na pašo med črke in med stavčne strukture, ki jih nikomur ni treba identificirati, počitnice rojijo med možganskimi hemisferami, mucki se pretegujejo prav počasi, se prebujajo brez budilke, ki jo vsakič znova ugasnejo in zaspijo naprej do nadaljnjega, brez kikirikanja petelinov, ker je naš Mercator odprt 24 ur in mi, ne čisto zares civilizirani ljudje, zjutraj pijemo črni čaj, namesto cocacole zero.

Časovni pasovi se premikajo, da se nam dnevi kar izmuznejo izpod prstov in oči zaspane se pretegujejo nekje med skodelico z arašidi in dejstvom, da jutro bo zjutraj, da dan še pride, da je treba toliko reči in da bi morali, pa lepo ležimo na blazinah, si kuhamo kosila po cele dneve, ker je treba nahraniti celo družino lačnih ust z lazanjami s štirimi siri, s špinačo in dobri nameni se spreminjajo iz trenutka v trenutek, ko anything goes, ko je vedno manj razlike med umetniško akcijo in aktivizmom.

Včasih pozabim, da verjamem v dobre ljudi, in me preseneti, ko mi niti prsta ni treba dvigniti, niti odpreti ust, pa se pojavi kdo, ki ti prijazno zrihta vse, kar rabiš. Na to, da so ljudje, v dvojini in množini nadvse prijazni, da tudi samoiniciativno kaj želijo, kaj naredijo, da so tako človeški ljudje, da gremo skupaj in kar obsedimo, ko se dan podaljša, ga mi še malček zdaljšamo v noč, debatiramo dokler se ne prikažejo zvezdice na jasnem nebu, se natlačimo v avto z veliko čokolade in se razvozimo domov, prav lepo počasi, se obračamo, od giba do giba, malo zasanjani, z lesketajočimi očmi, ki včasih prav že patetično odsevajo.

Fantki se streljajo v igricah po mreži, ti napadem najprej stransko bazo, med Protosi mi kuhajo čaj, zelenega, ker smo civilizirani ljudje, in mi v sanje in med Dioniza polagajo upanje, da je vse skupaj vse več kot znosno: v bistvu je lepo, komedije, tragedije, vse je dionizija, bakhanal, ko se je na mizi znašla pojedina iz celega polnega hladilnika, da se je slišalo le še mlaskanje, ker kraja posušenih paradižničkov sploh ni greh, ker ne glede na to, v katero smer sveti sonce na nebu, ne glede na to, da me je zasulo vse tisto, kar sem odlagala, kar sem prelagala, da sem že hotela obžalovati razpotegnjene večere in popoldneve, pa ne bom, ker je bilo fajn in bi mi bilo žal, če ne bi bilo, vse drugo pa že še bo, se bodo vsaj žulji malo spočili, četudi preskočim kakšen dan, da nadoknadim, da vem, da se bom jutri spet zbudila v sonce.

(in ta zadnji stavek ni sentimetalen, ker je od ene zgodnje Svetlane in zato že apriori ne more biti tak, čeravno je takrat sicer malo bila en mal bolj mladostno čustvena kot je danes, ampak da dokažem svoje, se lahko gremo tudi po rockovsko siddhartovsko, ker rock pa res ne more biti soft, ane, ni me strah za jutrišnji dan, vem da to mora biti raj, pa presodi naj vsak sam, kje je patetika, sploh če dodam še eno zelo udarno svetopisemsko: Ne skrbite za jutrišnji dan. Dovolj je dnevu njegovo zlo. In potem včasih sploh ne verjamem, da je krščanski bog kastriran in najdem povezavo z Dionizom, ampak ne kakšno tako teorijo zarote Davincijeve šifre, filma Zeitgeist, ki predstavi prav to: duh časa je iskanje zarot z Izido Mary in dolarjem, ki ni vezan na zlato. Fun. Fun. Fun. Imam že 6 strani seminarske, torej prešpricam le še en dan. Fun.)