stebri, ohranjeni na različne dolžine, so kot tovarniški dimniki neke industrije, tiste črne, štrleči v modro nebo brez oblačka, da sem bila kot japonski turist s prstom ves čas na sprožilcu – še ostrino sem komajda počakala, ko se mi je tako mudilo, da sem kar skakljala po tlakovanih potkah, po katerih se mimogrede spotankneš, ko zatakneš nogo v kako razpoko, in so potem doma gledaš fotografije in se zdiš sam sebi grozen, ker je na njih veliko vsega in hkrati čisto nič zanimivega, da bi najrajši drugič skrila fotiča v žep in šla z očmi kot vedno, ampak kljub temu je vredno za spomine, že zato, da ne bom več, da se iz napak nekaj naučimo, da recimo ni treba siliti z glavo skozi zidove, četudi so stari že dve tisočletji in morda kakšen še nekoliko več, ker ti ni treba vsega videti, vsega zaznamovati s sabo, češ tam in tam in tam smo že bli, in tam tud, a veš, ja, ja, Pompeji, ja, ja, vem, sm bla, ja, ja, ob kavi ali čaju, kdo bi si mislil, da so čuda sveta, ki smo jih označili kot taka, zaznamovali z vstopninami in jih ogradili, da so na varnem pred vandali, pred rušilci zgodovine, razen, seveda, če za širše množice niso zanimivi – potlej bi jih blo pa treba podret, na njih sezidat velike hipergigateramegakilomarkete, trgovine, nebotičnike, nova stanovanja s kuhinjami kot iz kataloga, v katerih se na pultu bohotijo tri pomaranče, ali pač le ena, da ni preveč klišejsko, vedno kaj takega za hvalit, za poslikat, za obiske povabit – ali vsaj za objavit na fejsbuku
itak delamo vse za oči drugih, se preoblačimo iz razvlečenih trenirk, češ za doma je dobra, ampak taka pa ne moreš okrog hodit, čeravno je še tako udobna, ti ponudi tvoj najboljši sosed gotovo alternativno rešitev direktno iz kitajske, bangladeša, tajske – nove hlače, majice, vse poceni, na hitro narejeno, da čim prej ponosiš in se čim prej zaveš, da je vse minljivo, da čisto nič ne traja, zato, kajpada, izkoristi vsak trenutek, kot trobijo ne le v reklamah, temveč tudi proti koncu sicer prav solidnih filmov – res škoda za te flance, za kupe dobrih nasvetov, ki izpadejo tako izrabljeni od uporabe kot trenirka, ki jo ne smeš, daj, no, res ne moreš obleči za v javnost, ker treba je biti urejen, spedenan, čeravno to pomeni, da si daš kot, khm, pravi (???) moški v uho diamantni uhanček – ta moda se je res prav razpasla, vsak natakar ali varnostnik ga mora imeti, ki da nekaj nase
Ni komentarjev:
Objavite komentar