sončni pogon

svet je včasih tako rumen in prav nič ne bode, ko ti hrustlja pod nogami kot skorja pravkar pečenega kruha in zadiši iz nosnic vonj pomladi, ki se je hotela potuhniti pod globokim snegom, ampak smo jo samo z lahnim pišem in celo brez cepinov in derez, spravili na plano, vsaj za trenutek, za trkanje kozarcev, polnih čaš radosti, da bi sedaj pobegnil čisto v drugo smer, se zleknil pod kakšno drevo, po možnosti kruhovec ali kaj podobno pravljičnega, kaj nenavadno neresničnega, kaj takšnega, kar bi ti z eno samo potezo zarisalo pot po stopnicah navzgor brez dvigala, ampak tako z nogami pa brez vsega tega, česar ne rabiš pa se je nabralo: bi bilo treba prepucati omaro, najti tiste lahne srajčke, si razpustiti lase, da veter razčese vse tiste dreade in vozle brez vsakih j-jev, ker so že tako dovolj zmeštrani, da se vse skupaj razplete, razpiha na vse strani dol do ekvartorja in še čez, da ponese puščavski pesek čez drn in strm pozdrave naprej do morskih psov in jim pove, da lahko v miru zaspijo, divjajo, počnejo, kar hočejo, si zidajo gradove v oblakih, prepustijo toku, da jih nosi, ker, aveš, edino pingvini lahko stojijo na mrazu celo zimo, pa še to le, če se stiskajo skupaj, cela truma, mi pa, individualisti, egoisti, narcisti, skratka: čudoviti primerki tele naše civilizacije, niti ne precivilizirani, kvazi zreli z dokazanim zrelostnim izpitom in vsemi ostalimi pisnimi dokazi, inteligentni, lepi, urejeni, zdravi se gremo lahko lepo solit, ker: brez soli niti kruha ni, kajneda