V življenju je treba po koledarju iskati polne lune in po zemljevidu najvišje vrhove, iskalci težav sredi največje ravnine, si sestavljajo smeri in poti, ker smo ugotovili nekega večera, po francoski pici in litru vina, da plana še vedno ni, kljub vsemu, kakšen je plan, brezciljni, ker pomembna je pot, ampak največja modrost je v tem, da je najprej sploh treba priti do poti.
Smo se spotikali po sivem pločniku, kakšen je pol plan, kam gremo, kam bomo šli, a vemo, kje mamo avto, a vemo, a razumemo, aštekaš. Tako zatopljeni v debato, tako nekje drugje, v eni vzporedni resničnosti, ko ne opaziš malih polen pod nogami, ki drugim predstavljajo konce sveta.
Ker ti veš, da je pot navzgor in navzdol ena in ista, četudi nikoli ne stopiš na isti stop, četudi je rekel nekega jazzy večera še en iz tiste druge scene neke preteklosti, ko so se vsi poznali in so vsi imeli dolge lase, da ko prideš gor pa samo na desno, samo na desno, desno, desno, no, al pa na levo, odvisn s kere strani prideš.
Je težko razložiti in odgovoriti, ampak enkrat zaradi filinga zaštekaš, to je nekaj, kar vse presega, te obnori, nafila, hkrati pa je tako nerazumljivo, da še sam ne veš zakaj ti je tega treba, ko pa bi lahko mirno živel s službo v pisarni, 8 ur na dan, 20 dni dopusta.
Če iščeš težave, iščeš priložnost in trmo v sebi in neko moč, ki jo zbereš iz zadnjih kotičkov – ves tisti egoizem, ki ga trosiš naokoli, ker si naporen, težak za prenašanje kot ruzak nafilan z vsem, kar rabiš, ampak sili te, moraš, greš, te ni več.
Čeprav je tudi res, da ne moreš imeti večera in jutra enega dneva v celoti samo zase, da bi spočit ob sončnem vzhodu klatil roso bosonog po travi zarana, večerjal pa jazz, čeprav bi ga morali včasih prepovedati, takega ta razvlečenega iz saksofona, ki ti privleče vsa čustva na plano, takrat nikoli ne smeš biti sam, da zdržiš do naslednjega veselega komada in rečeš: dobr je blo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar