loka loka

pod plastmi moje stene se je nekje sredi terciarja dolgo časa obdržala zalimana karta za n'toka iz rdeče ostrige, na avtobusni postaji je trgovina, kjer se kupi vse, kar se nima, in tam pod drevesom pred stopnicami se vedno zbirajo metalci

včasih sem tja hodila s kolesom, plezat brez štrika in se obešat po kompletih in na tistem drogu med dvema drevesoma delala prevale, tam sem jedla najboljše palačinke s skuto od milojke in enkrat uštopala enega dohtarja z črnim beemvejem, ki je eno uro prehitro drvel na nedeljsko dežurstvo

malo so nas še pustili, brezdomce, da smo se greli na toplem za šankom, ker smo celo noč gledali south park, potem pa, če nisi imel kolesa, si moral domov peš, danes pa se vsi vozimo z avtom, kino je super, s sporedom na listu a4-formata in takšno avlo, da si prav predstavljaš, da so mu nekoč prav zares rekli kinematograf

zlizana kamnita tla, stebri z malih granitnih kock in stene iz nekakšnega apnenca, ki bi ga imeli kar doma, lej, ta grif, cela šalca, tak, za zaščititi spomenik, bi rekla, da po duhu še izpred socializma, tako kot kapelica z brezmadežnim spočetjem in tisti polkrožni amfiteater gor na gradu, ki bi bil idealen plac za kocerte jazza, čeprav sedaj sameva ves zaraščen

fotoaparat sva pozabila, zato so tiste tavelike in prav posebne race ostale nepofotkane ob sori, tako kot navaden bel list z napisom drevesni ščurki na zidu, po meni všečni absurdnosti spominjajoč na kamniškega brucea leeja za nekim žlebom, na mestnem trgu pa aphra tesla s svojim električnim gledališčem (sicer v drugi zasedbi kot na linku)

- - - ----------------- - - -

na oder bi morali našaltati samo še lynchevske rdeče zavese iz okna občinskega sveta (pejte jih lepo prosim pogledat!) in musko ter filing odšpilanega in zapetega iz včerajšnjega večera čimprej zaviti v obliko cd-ja (hočemo, hočemo!), predvsem pa čim večkrat prirediti takšne koncerte, ki ti po sili najmanjšega odpora ne prodajajo pohanih šnicljev in velikanskih porcij mastnega pomfrija, temveč gospodična s svojim bendom tako fino rada malo provucira, se na veliko smeje in z poetičnimi besedami javno mastruibira, že tam pa karikira razne misice z dekolteji iz mtvja, ki so s svojo golo kožo splošno sprejemljive, medtem ko je takšnole groteskno spakovanje in vzdihovanje ob vrhunski glasbeni podlagi pa grozno spotakljvo

gospod in gospa pred nama sta kar vstala in šla, seveda, ko pa je šlo za prav posebno terapijo, so povedali na začetku, da bodo širili ljubezen in razreševali družinsko patologijo in mitologijo, aphra pa je v izžtekanih še dodala, da je treba k spreminjanju kulturnega dnk-ja pristopiti vsaj malo pedagoško, ker če se že furamo na imidž, si vsaj priznajmo, da gre za svojevrstno maškrado, ali kot bi rekel mladenič iz prvega odstavka: treba se je odločiti, ali boš kultiviral sebe ali svojo živo mejo

- - - ----------------- - - -

nabita s pozitivno električno energijo (kationi? anioni?) sem cel ljubi naslednji sončni dan preždela na internetu, ker me je telo pustilo na cedilu in sem zamudila vsa jezera in hribe, ampak me prav figo briga, čeprav bi se lahko poglabljala v nerazumljivo tudi med veslanjem po vodni gladini, a tudi internet včasih prav pride, da ti odkrije vsaj nekaj tistega, kar ti mediji zamolčijo in v katerih lahko žal loviš le drobtinice iz tiste taprave kulturne mize

prepričanost, da trenutno ni neke pretirane kvalitete slovenske glasbe, se počasi spodbija, danes v naše mesto pride mia, predvsem pa sem odprta za vse morebitne predloge, ki bi bili poslušljivi, v zameno recimo za vsa zgoraj omenjena imena, od katerih se je včasih kar težko prikopati, zato tistemu, ki mi zrihta kar koli od aphre z njenim raskavim glasom (jani kovačič v ženskem vokalu), najraje v včerajšnji neizrekljivo dobri zasedbi, zdilam skrivnosten recept za najboljšo bučkino juho, recimo, s fino teksturo in barvo, tako, kot mora biti taprava glasba