pizda. pizda. pizda.

Živim v življenju lebdečih kock kot medla bolnišnična pomaranča ali Aristotelova mlačna voda, ki še za v čevelj ni dobra in vse to se povezuje v komleksen kompleks, ki se le v hipnih hipcih momentov za kratek utrinek razblini v mit aktualizacije besednega, čes da sem sezidana vsaj iz na soncu posušene opeke, če že iz kamnitih blokov ne in veliko bolj kot na masivno romaniko se naslanjam na skleteno gradnjo francoske gotike, z velikimi okni na vse strani, ki čez poslikave s temnimi barvami spuščajo vase bore malo svetlobe. Temne globine Freudove psihoanalize na mrzlem zasneženem Dunaju me spomnijo na Christiana in njegovo raskavo nemško angleščino s trdo poudarjenimi soglasniki in z namuzljivim in hkrati resnim nasmškom izrečeno geslo: "You know, It' not just fucking, it's also sucking," v črno silhueto ujetega fana Slavoja Žižka in s prodornimi očmi nemškega nacionalista, če že prijaznega skina ne. Za zidovi ujeta navidezna svoboda me privlači s svojo namišljeno anarhijo in z revolucijami spodkopane revolucije se bodo ponavljale v večnem začaranem krogu. Mar sploh obstaja začarani krog, ki ni večen? Ujeta sredi njega, se sprepričujem, da lahko uideš pobesnelim konjem (puranom:), da te ne poteptajo s kopiti ali še bolje: da lahko ubogi konjiček uide nečloveškim rokam človeka, ki udriha po njem. Francka, ki v neskončnost teka za vozom lepovidovskih hrepenenj, bo nedopolnjena prinašala skodelice kave tistim, ki jo zavračajo in vsi ponižani in razžaljeni tega sveta se bodo za večno zataknili sami vase, v podtalje in podpodje in njihove oči bodo le še mrtvi domovi. Christian kot speči revolucionar s tlečimi idejami in pahorskokučanovskimi očmi, katerim bodo na kolesih sledile množice, kajti fuckingu in suckingu iz zgornjenega citata kraljica Urša doda še cycling. Kolo z dvema kolesoma in tako se na treh kolesih življenja odvijajo up&downsi naših pričakovanj in trenutkov premaknitve iz imaginarnega v konkretno. Poskusi metov v zrak in preračunavanja permutacij, variacij in kombinacij možne uresničitve ne premaknejo prgišča zemlje v lončku mojega kaktusa Gvozdena niti za centimeter in predolgi dnevi s prekratkimi trenutki in vse to, se sprevrača v jadikovanje, ki se ga večinoma sramujem, ker izhaja iz lastne šibkosti. Cenzura bi bila tu na mestu, a kaj, ko sem samo človek, homo sum, kot bi porekel Afer, in še vedno ne vem točno, kdo je bil to. Še marsičesa ne vem točno in vlak je čudno prazen ljudi, ki manjkajo. Zorni kot prepozne okupacije postelje se spreminja v gledišče na pol priprtih vek, ki bentijo nad prezgodnjim vstajanjem. Ne iščem špranj, razpok in vrat, ker so zidovi in stene postavljeni zato, da se preplezajo in če jih ne, raje ostanem zunaj, kot pa da silim v intimo notranjosti tuje domačnosti, ki mi ne pripada. Mačka okrog vrele kaše ali mleka, kot vedno hodim in (mi)javkam jezna sama nase, ker mi je tako težko delovati brez potke, ki bi jo kdo z briketi nasul zame, prav do tja, kamor naj bi šla in velika čokolada v moji malhi pride nepodarjena in nepojedena domov. V uteho pojem čokoladni bonbon, le zaradi ciničnega nasmeška namenjenega mitu o kompenzaciji neuresničenih hrepenenj s čokolado, šopingom ali vsaj obiskom frizerja. Vsem zanimajočim sporočam, da sem se danes zjutraj najverjetneje počesala, čeprav se dejanja ne spominjam in sintetično naštevanje realnega sploh ni v mojem slogu, čeprav ga načeloma sploh nimam. Slog je stil Charlesa Bukowskega in vseh tistih, ki jih je omenil. Jaz imam sebe namesto stila in mačka namesto sesalca, kot ima Gazvoda, avto brez bencina in sebe brez srca. Deklica z vžigalicami se spreminja v deklico z vžigalnikom in dreadi, zaradi katerih avtomatično postane upornica in hipi in v čajnici ti postrežejo s ketchupom v stekelni posodici iz maxi tube. Navajena določenega estetskega minimuma se zgražam nad letošnjo podpovprečno pentljasto in cikcakasto prestolnico, bežeče domov, kjer ugotovim, da je vedno lahko še hujše: vsakoletni naveski vsega mogočega brez rdeče, rumene ali zelene niti povsod kjer se je dalo in snežinke (!), zvončki (!), snežaki (!). Z razžaljenim estetskim čutom končujem brez moraliziranja in s srečnim koncem, kajti v tem božičnem času, se že spodobi biti vesel in tako povem samo še to, da znam(o) premalo pesmi na pamet in nekoč bodo ribe začele lajati in Svetlana Makarovič bo imela prav.