7 : 2 = 43

Cela Ljubljana v nedeljo zjutraj išče dežurno lekarno (še psi!) na peš nogah in z osmrkanimi nosovi (na semaforjih si dilajo bacile). Nedoločnost in poljubnost se išče definirana na nadvse nekreativen način, da bi se ideja utelešila v moje misli in bi se materializirala pred mojimi očmi. Tu nekje je, voham jo, kot prve pomladne trobentice in brez štrika se skuša navezati na svet, ki ji polzi skozi prste. Kam pa vi? Jaz ostajam zasedena priklopljena in z nebom, ki me gleda skozi okno. Polna besed, pa nobene prave. Nerazpakirana pozabljam dežnike in izgubljam urnike. V knjižnicah plačujem zamudnino, s kupom neprebranih knjig in tekočih trakov. Bele stene bi prepleskala vsaj na bež ali pa bi poklicala trope majhnih mravelj, da bi jih potacale. Premetati bi bilo treba znake, črke, misli, ljudi (pretepsti). Cel svet se mi mota po glavi in potovanje misli je izlet v neznano. Vse imam, samo puzzlov ne znam sestavit: v mozaik, v rubikovo kocko, da bi na njej zraslo vzklilo v ljubem maternem jeziku spisano izmišljeno in nato bi se prevedlo kot elektrika naprej po žicah. Žlicah. Tistih za jogurt in tistih za juho pogreto nekje na obali večernega morja. Vmes včasih zaprem oči, da ne pozabim nanje. Včasih grizem kar tako brez razloga, ker imam zobe in zobno pasto (brez nje ne gre). Padam v časovne luknje in gledam v mlaj, ki se ga ne vidi, tam nekje nad Piranom in tisti skorajda kičasti roza sončni zahod pada samemu sebi na glavo. Včasih kupim kakšno pivo, da si ga delimo. Včeraj, danes, prejšnji teden se zlivajo v eno. Vedno obujem napačne čevlje, nikoli se ne počešem. Na živce mi gredo vedno isti obrazi na vlaku, sploh tisti, ki jih poznam in ne jedo čokolade. Sladke palačinke s kupom stepene smetane, ki je ne maram, bi si po mailu poslala v svoje možganske celice, da bi se prebudile na kakšni gugalnici sredi poletja. Bosih nog, ne bi pogledala ne levo ne desno, ko bi tekla čez cesto. Vihrala bi, brez izparevanja in vrgla bi se v vodo, da bi izolir trak naplavilo nekam na obale Hrvaške, ki sploh ne obstaja. Na Primorskem cvetijo češnje in jutro prespano vstano navsezgodaj zamujeno in prispeto ob ravno pravem času, se da premakniti za nedoločen čas naprej nekje med čokolinom in zelenim čajem iz skodelice z emblemom ekonomske fakultete. Pižame in Jezus v mačji podobi in ležernost začetega z raztreščenimi smokiji po zadnjih sedežih in peskom za na grob v prtljažniku. Ne več kot 160 na uro letimo proti skalam nafilani, z očmi na razgledu v neskončnost pripopani in z dekico za na tla, da nas ne zebe. Bil je res en tak lep dan za piknik z grisini in polnim parkiriščem v trojini nas, ki smo šli, vsem mehurjem navkljub. "Če ne boš priden, te bomo odpeljali na urgenco." Razpotegnjenost vsega skupaj se ruši v tempo stopnjevan v ponedeljkovo jutro s polnozrnatimi rogljički in čokolado ob Ljubljanici in opazovanjem rac, ki jih odnaša tok (smešne so, za njimi meglena tapiserija). Sama samcata s svojimi nogami vstopim v svet skozi vrata, ki vodijo navzgor (tista kafkovska s čuvajem) in se usedem v neko vrečo (tako se razvije nemorala, tako se razvije nemorala). Sedaj sem tu nekje v bližini, dirkam od iksa k ipsilonu in vmes včasih še v kakšno trgovino. Domenke zajebem. Vse ostalo je zgodovina, vse ostalo še pride. Za nazaj in vse to, kar se je nabralo, kot dva žvečilna in kovanci v moji torbi požvenkujejo kot misli, ki se morajo še zapisati. Kupi, kopice, kope in polno zatipkanih napak, ki se mi jih ne da popravljati. "Vse ovinke v življenju moraš zvoziti" (z ročno) in izginila bom šele, ko izparim (do takrat vas strašim). Anywhere out of the World.