zgodovina kot polž, ki leze okoli žoge in se mu svet zdi vsak dan na novo napleskan poslinjen z nevidnimi vejicami, ker so meje mojega spoznanja tako ali tako meje mojih čutil in so ta so izmučeno naveličana svojih rutinskih opravil, vedno enakih, istih, ponavljajočih in včasih je zares treba oditi na kakšen čaj s preteklostjo, da se jo potem lahko za večno pomete iz praga misli posplošenih, čeprav nikoli seveda zares (prah je večen). splošna razgledanost se izgublja med mobilnimi telefoni s predigrami in stenami brez grafitov in s kupi reklamnih lepakov kot nekaj najbolj nemoralno nemoralnega na tem svetu. z in y se konstantno zamenjujeta in jaz negeekično bitjece se s tem sprijaznim, da lahko čim hitreje odhitim na kosilo kosilce jedačo pijačo pokonzumirano na tsiti brezosebni menzasti način, ki ti sploh ne prinese srečnega občutka zadovoljstva in se ti svet potem zdi čisto enak. sanjam o kosilcu skuhanem posebej zame obljubljenem enkrat kmalu, ko se skuha, ker se samo od kinder čokolad, bounteyev in makovih štručk pač ne da živeti. aksiomatično drži drži kot lim, ki se ga zalepi na prste, da obdržijo posesivno ob sebi vse kar se je nabralo na njih brez interneta in s prazno glavo stavkov stavkičev, ki jo silijo razmišljati v nematernem jeziku, ki ni njen, niti njenega očeta. mt mt mt mt mt mt v vseh šestih sklonih napisana, tista canakarijanska s skodelico kave in vsem kar ima v naročju, da ti podari in ti kupi nove hlače, ti pa napišeš, ma kaj napišeš, saj nisi zares pismen, obkrožiš, da je ne maraš, tako po slovensko kot petunije na oknih razkošno razcvetene na zidovih za katerimi se dogaja bogvekaj naskrivaj zakrito že za na sprehod in za v trgovino. tako slovensko padeš na izpitu svoje domovine, ker te nočejo, Krpana silaka, ki je premočen celo za njih: kdo ga bo pa prijel (smeje z ostrivcem na zadnjem e-ju, ki ga na tem uporabniku prijaznem macu ne znam narediti). vsa ta različna piva v množini kot javnosti in vina in moke in mladosti, ki imajo vsa enak uscan okus pa vseeno kupimo vedno enega in istega, z blagovno znamko podkovanega oglaševanega, ker naj bi bil boljši. estetski odnos do sveta se oblikuje skozi majhe otroške oči, ki jih oblačimo v flufasto rožnate volančke in jih navajamo na lepoto disneyevih risank kičastih in potem te sploh ne sme presenetiti dejstvo, da se puristično izključuje vse kar ni idealno simetrično dolgočasno enako identično palmasto s peščenimi plažami in sončnimi zahodi v ozadju barbikasto z bleščečimi nasmehi svetleče zlato srebrno okrašeno kot novoletna jelka. nič manj nemoralna kot diler s horsom ali županski kandidat preizkušam svojo nečloveško človeško indiferenco v velikem terariju s človečnjaki oblečenimi po skupnem okusu počesanimi enako dišečimi, prepričanimi v lastni individualizem. nekje s strani, pa vendar notri, ne slepimo se: bolj proti sredini kroga, drevesa spoznanja pod katerim je pokopan nek pes: dog, god, odvisno s katere strani pogledaš. strani, strani, stranice in sestavljenost sveta zmanipuliranega s sugestijami nafilanega kot paprike z rižem in jotacija polna e-jev in o-jev. mogoče pa res živimo na notranji strani sveta (slepi za okolico, slepi za vse) in zbiramo prazne skodelice kakavov in kav in čajev za naše zanamce.
S pripisom: od sedaj naprej očitno blogi brez desne poravnave, kot da moj čut za estetiko ni danes že dovolj znerviran. rahlo sem v dvomu, če ne bi bilo mogoče prav, da se zderem nad vsemi in vsem, ki so mi ga privzgojili, ampak se ne bom, ker mi ta isti privzgojeni čut to paradoksalno preprečuje. brcajoča.
Ni komentarjev:
Objavite komentar