oznanila

ubijte me z vsem zarečenim kruhom tega sveta, ampak res nisem rekla, da ne bom več (niti vaših žemljic nočem, si bom že sama natrosila drobtin, Drobtinic). tu sem, odpiram vrata zaprašenega dupla, da se je dvignilo nekolikanj prahu, praha, preloga, trznine, ker je vse to prav in ker je prav, da spomini poletijo. brez fanfar ali kakršnegakoli dretja v tišini in po prstkih kot Tom v risanki in izza ovinka. se odkrham (odkrh odkrh). s srbečimi prsti razbrazdanimi, razpokanimi, opraskanimi, žuljavimi, ki se počasi spet navajajo na otip vseh črkovnih znakov, pa preslednic, vračalk, izmenjalk, krmilk, vnašalk, brisalk in ubežnic tipkovnic tega sveta. lepo vzgojena po bontonu za en dan prihajam nazaj iz čistokrvne vljudnosti do domačih, da boste vedeli, da sem še. namesto razglednice sem se naslikala kar jazst pred vrati. pozvonila nisem, ključ sem izgubila. pripravljeni uvodni leporečni govor ves zmečkan stiskam med prsti in blebečem na pamet po navadi. brez železne srajce, točno tja, kamor pelje tók. "tòk tòk" potrkam na duri z ameriškimi narekovaji brez posebne simbolike in iz čiste lenobe. nalahno, ker pozdravljati pa zares ne znam. ne prav in brez očal, da bi videla vse obraze, ki mi prihajajo naproti. z ušesi in z blatnimi čevlji vstopam čez prag, praznih rok, po gorenjsko, slovensko. brez pekinezerja (sem ga pustila na plaži, da laja na mimoidoče).

odkrh odkrh (znova)

in sedaj sem tu, punčica vljudna, se vrača domov, po svoje reči, po zobno ščetko in čiste nogavice. brez kape ali klobuka vam zopet razgaljam svoje misli. v njih: zmešnjava (ne bom sesala samo zaradi obiskov). stokrat narobe vpeta vrv se je zaflenčala med sugestijami in vsem tem časom, ki nam polzi skozi prste (kljub magneziju). na zadnjih nitkah frutabel in lastnega premagovanja hudičevsko skušam svoj ego in se povzpenjam više proti modremu nebu nad menoj. Ajda, prasica! (vzklik ali eksklamacija) na dnu ljudje s katerimi se po avtocestah življenja vozimo in delamo prekrške (pregreške). vsi mi otroci istega frizerja, opice brez vžigalnika, ki panteistično lepimo na steno razpela poleg slik maršala Tita. namesto s kartico, plačujemo s prijatelji, ki jih srečamo na kakšnem pločniku, ko gredo za soncem po Partizanski ulici do mlakuže in gozdov spomina zapuščenega otroštva, ki ga puščamo za seboj in mu samo vsake toliko prižgemo kakšno svečo. iskreni priznavajo, da je še veliko ovinkov v zgodovini, ki bi jih bilo treba na novo prevoziti in to oni, ki so že od nekdaj znali plavat! ampak kulj, vse je kulj, ker so mi fajn ljudje, ki si upajo, pa čeprav jih je včasih strah. odnosi med trgovci in potrošniki, med dilerji in đanksi, med nami in vami, ko smo mi vi in vi mi in med mano in tabo in tabo in mano in med ljubitelji višine pa med tistimi, ki se je boje in med ljubitelji in neljubitelji čokolade in vsi tisti "živjo", ki odmevajo po ulicah in cestah: še vedno en velikanski šmorn. niti cesarski praženec ne, temveč en navaden fakin šmorn. jaz v njem kot kakšna rozina, izgubljena, potopljena v čežano. pa saj je fajn plavat, četudi ne veš kam boš prišel: v bistvu nimaš kaj zgubit, pa čeprav kdaj izgubiš v Monopolyju. brez posebnih priprav na Južno Afriko, z ravnimi koleni in fetišem na zajce. rastemo, zrasli smo in rože nam dobro uspevajo, čeprav jih pozabimo zalivati in roža je še vedno samo roža je še vedno roža je še vedno roža. tista mandarina tam na tleh v kotu pa je instalacija čiste umetnosti, prvinske, z oranžno sredico in je tam samo zato, da ti jo nekdo podari. brez odvečnih zgodb, ki jih bomo zaprli v čarobno knjižnico, čarobni gozd brez vrtnih palčkov, brez datumov in vsega tega kar se mora. samo zato, da ti jo nekdo podari. samo zato. Samo izginjajoči, izginuli. eden tistih iz mojega seznama, ki bi jih še. še zdaleč ne edini, ker je vse več nog, ki hodijo z menoj vzporedno. z drugimi se brcamo pod mizo v živo ali vsaj prek msnja se dregamo v uči. vsemu složnemu iz kakšnega koncerta bi ti dala tisto temno čokolado s pomarančo oranžno in čez katjeplutovski zeleni čaj, da ti bo slabo. bi te polila z njim in utopila v njem in v kakšni takšni noči z nadrealističnim recitiranjem Soči. zase, zame, za štrikanje štrikov, pa če tisti noj, ki je v bistvu emu, pride ali pač ne in četudi je zjutraj treba iti in seveda bom zopet šla, ker vedno pridem samo zato, da grem.

odkrh odkrh (v tretje)

sem se izpela. na dolgo in široko raztipkala, razpela. sedaj bežim od tu drugam. gujsat bi se šla, tako prav po hipuzelsko, ker itak ne morem prav nikogar pretentat, da sem zlobna. brez končnih i-jev, brez česarkoli. in vse te misli zapisane tu potrebujejo elektriko, da steče po njih žilah in Okna, da se odpro, jaz pa nimam časa čakat, zato jih zapisujem na majhne liste lističe, na karte za vlak in za Dramo in v en tak zvezek blok, ker je bil svinčnik pred Wordom in smo na računalnik igrali Tetris. nekoč, ko smo bili še majhni in smo se v peskovniku tepli za tisto zeleno lopatko, vsi porisani od flomastrov in z marmelado okoli ust. sedaj oprani z navadnimi pralnimi praški iščemo poanto. česar ni na tleh, je na zidu in namesto človeka na jezi se se odrasli otroci hočemo igrati boga. jazst bi nas, če bi bila, prav vse postavila pred zid. ne za postrelit, ampak da bi se končno naučili plezat. s štrikom ali brez, važno je da se znaš prijet in da zaupaš. edina zares privlačna reč interneta je, da je neskončen kot Borgesova knjižnica v Babilonu in da je vsaka pot milijon poti razcepljenih na vse strani in tako naprej, brez konca, ker ne znam narediti pike, zapreti vrat za vedno in se zakleniti. Z odprtimi okni na stežaj, da me prepiha, brez skrivanja, pejmo se rajš lovit! :Đ