Preplet rok popackanih in lepljivih od ananasovega soka in popotovanja levo desno in nazaj po hodnikih stopnicah brez dvigal in avtobusov s kakšnim vlakom včasih brez smetnjakov. Obilo mleka in velikih začetnic na peronu. Siv asfalt in sivi bloki pod modrim nebom, ki se ponavlja. Vsako jutro isti koraki napovedujejo rutino in vedno isti stavki od katerih se bom preselila. Pogled niha od okna k Oknom in svet skozi macove oči je bolj estetski in zaobljen. Kot kakšno jabolko neobgriženo brez reza žiletke za zraščanje s čimer koli z vsemi slovenskimi dvojinami tega sveta. Zasvojeni sami s sabo smo se speli, da lahko v velike skodele preko roba nalivamo še večje džezve kave z mlekom. "Natakar, eno kavo z mlekom prosim." Rimski zid se blešči v soncu, ko vsakodnevno sopiham mimo z željo, da bi se enkrat zares ustavila ujeta nekje med 19. stoletjem in socializmom s pionirji in janeževimi upognjenci zaprtimi v avtobuse ljubljanskega potniškega prometa. Ljubljanski z veliko? Pravila prikrajam po svoje in posvoje posvajam najrazličnejše stole (kdaj pa kdaj tudi kakšnega človeka). Patos, zagon, zanos (v kotičkih ustnic se prebuja smeh). Mački se gonijo: pomlad je, in kmalu se bodo na nogah znašli koleščki koleščniki in se bo dirkalo še z večjo hitrostjo povsod naokoli, da bodo ideje kar prekipevale kot voda za špagete za kosilo. Ležerni čaji se kompenzirano premikajo na kasneje, ko bom zaviti v lepki objem karamele ljubeče spali kot žvečilni gumiji prilepljeni na kakšne hlače s kakšnega stola, da ti polepšajo dan. "Ti pa nimaš lulčka, hahaha," po mesiču ob 7. 42 za dobro jutro v zameno za hopsanje naproti po utrujenih in ožuljenih stopalih (čevlji z luknjo za v dež). Vsi nekam gredo, jaz večinoma le prihajam. S knjigo v roki in nogami, ki hodijo v štric po kakšnem klancu za delanje ovinkov. Stric, pa pečenic in krvavic (od muhe). Bizarno groteskno z metulji ubitimi za nedolžne speče otroke, da jih bodo lahko občudovali, ko se zbude. Mi veliki ljudje. Tete, strici, bratranci, sestrične. Sosedje. Najboljši sosedje. Ščepci soli cum grano salis in mestni fetiši ob vstopu z balkonom in rožami. Tu ne morejo živeti slabi ljudje. Pa še hladilnik! (Naš hladilnik, naš ponos. Kaj je mleko, kaj je jajca?). Trenutno sem se znašla v eni takšni časovni luknji med čakanjem na potem in tistim, kar je že bilo. Za zajtrk: Moje finance, za kosilo: razkuhani špageti. Kradem jim čas. Tatica! (Kradeš, lažeš, bolhe maš, v šolo hodiš nič ne znaš). Tu nekje smo in čez pet minut se bo svet spet preobrnil na glavo in predrugačil. Jaz v nekih oranžnih hlačah potegnjenih iz omare razmišljam o kovtrih in baziliki. Naveličana zmiskih plaščev ne verjamem več v sneg, ko smučarji razveseljujejo upreženi v egotripe, ko revežem brez pogleda z viška privoščim, da so srečni vsaj na ta način. Nismo pač vsi N'toko (hehe), medtem ko trume hujšajo na vsakem koraku z željo po čevapčičih, jaz živim predvsem od jogurtov. Od krav:) Epska širina se razširja in podaljšuje v neskončnost, da si bom morala na silo nastaviti kakšno štango (drog) pred glavo, da se bo ustavila zaletavajoč se vanjo. Bumf.
Me že ni več.
Me že ni več.
1 komentar:
Dobrodošla nazaj!
Objavite komentar