Ljubo doma

pa poskusimo pretentati sami sebe in izza ovinka metati senco na sosednji zid, ki razmejuje svet na dve strani, da se lahko opredelimo prepričani v svoje ječe. ptičja piča za pitanje prazne glave bobneče z desnim prilastkom z nasmehom prijaznim, da ne bo izjema, in dežne kaplje po licih brez dežnika in po laseh. včasih sem nevidna in takrat opazim le trobentice pod oknom z obcestno svetilko, ki širi svetlobo, da bučno pada po tleh (na vse strani, da se ne vidijo zvezde). praznota navdiha se širi po tihi noči, ki jo vsake toliko prekine le bobneč zvok vlaka, ki dirja mimo po svoji tirnici, naravnost po njej. premetavajoče si ob polnoči privoščim rdečo pomarančo na gole zobe na bose noge na sivem kavču s hrbtom obrnjena proti svetu, ki med tem nedolžno spi in sanja.