manifest

za vse petunije in njih lonce pa tudi bratrance v drugem kolenu. ta je v bistvu za vse. no, skoraj vse.

bodimo enkrat za spremembo malce bolj poučni in konstruktivni (brez konstruktivizma)

razumljivi čim večji večini (plehki up)

ne bomo se razburjali (sploh ne, lepše je brez burje)

ne bomo se razburjali čez vse slengovske bloge in blogiće in sploh čez samo besedico blog

smo strpni do individualizma in subjektivnosti pa tudi do spreminjajoče se norme

strpni do različnih interpretacij, odprti za nove predloge in nasploh nezacementirani

blog kot javni prostor ponuja komunikacijo, khm, sporazumevanje, če bi hoteli biti puristični

pa nočemo biti

mi? v množini se vikamo (sami sebe)
rahlo publicistično in po svoje

kljub vsemu in temu zajetem v vsem pa pravimo, da norma mora obstajati že zato, da se jo lahko prekrši

da se ve, da obstaja in se ji zna slediti kadar je to potrebno, kadar se sporazumevamo javno, kadar pišemo članek, nastopamo pa tako naprej v tri nestične pike (v 3p z mjem, v mp3)

skratka: mi smo tu, kjer je Slovenija (khm)

mi smo pač tu (in povsod drugje)

ljubitelji klenega slovenskega jezika in vseh njegovih soglasnikov v zaporedju

ga bogatimo in siromašimo kot vsi drugi in z njim vzpostavljamo določen odnos

ga imamo radi

naša nepobožna ateistična želja: da bi znali

naj bo nebo na nebu in nebi naj sploh ne obstaja in vse to

naj bodo poševnice stične, čeprav s presledki izgledajo veliko bolj estetsko

pa narekovaji! (eden zgoraj eden spodaj lepo prosim, če se le da)

in dvojina! rodilnik! predlogi! (s Hrvaške, lepo prosim!)

naj se moja slovenistična podstat ne obrača v grobu, ko bere časopise ali celo knjige! in naj lektorski poklic postane cenjen: brez šušmarjenja in šraufanja amaterjev po njem v prepričanosti, da je tako vseeno

pa ni!

za redoljube, ki prebirajo detektivske zgodbe mi visi navzdol, zase ne, čeprav si dovolim vse kot poezija

pa se vseeno normiram, kadar želim da me razumejo

kovačeva bosonoga kobila