Samoironija nabreklosti

Čas nam pošlje koš timeloopčkov za dan žena, ko se enostavno prespi jutro in vse kar bi se moralo in potem se nihče več ne čudi ničemur. Podočnjaki ostanejo še od prejšnjih noči in vrtanje luknje v zid za zajtrk s kavo s sladkorjem na mrzlem balkonu in Cankar v množini s cigareto v roki in ves nasmejan zre v še en dež, ki nam je že včeraj zmočil podplate. V njegovem domovanju smo se obiskali, tisti speči vsepovsod ljudje, na tleh, v kuhinji in v posteljah drugih in povsod drugje. Karmo smo skrili pod kapo, da nam ni delala napote v polni dvorani in nekoč ženske niso nosile hlač, danes pa še čevlje ločujemo po spolih demokratični. Nič ni prav, nič ni narobe, nič ni resnično, vse je dovoljeno in obratno (na žalost). Zbolel je še en računalnik, takole na pomlad, in išče se zdravnik, da ga kot Trnuljčico prebudi iz sanj. Mi bomo še malo spali in hvala vsem ljudem za kosilo, kosila, piškote prijateljčke in koščke sira. Za tisti samoironijo bi morala spiti kakšno pivo, da bi rekla „hvala“. Če se norec iz norca norčuje, nihče več ne ve, kdo je tu zares nor (če sploh). Roke poskukajoče na vse (karkoli bi jim ponudili) populistično in v nekem trenutku se zaveš, da si tudi ti tam, čeprav gledaš malce od strani, ujet na limanice, ki pustijo grenki priokus in polno glavo misli, ko se izgubljaš na poti domov. Ob dveh zjutraj nimaš pojma kje si in hiše in ceste in ulice se ponavljajo v sivino in dežne kaplje se spuščajo navzdol po laseh. Nikogar nikjer. Bizarna groteska in noge, ki te hočejo pustiti na cedilu in v glavi kaos, ki niha med mešanimi občutki ambivalentnimi, da ne veš več, kaj naj si misliš, ko še lune ni nikjer (kaj šele zvezd za osem evrov!). Nauk: ni ga čez dobro spanje.