17 marec 2007

Cum grano salis

Steklen kozarec z navidez čisto in neoporečno (na videz) vodo iz pipe. Brez zlatih ribic ali sluzastih alg. Brez česarkoli plavajočega na gladini (vse pod njo). Migetajoča voda se sprevrača sama vase (brez posebnega pomena). Rdeče strehe so lepše od sivih (subjektivno), vse naše je najlepše, najbojše, najenostavnješe in najbolj fajn. Mi smo zasuti sami s sabo in z vsem, kar imam (omnia mea mecum porto – npr. zadah). Organizirane povedi se mi studijo in najraje od vsega imam krativce.

Razmišljam v odstavkih (v zelenih štirikotnikih). Presledki se izničujejo, izginjajo med besedami v neznano. Praznina zeva iz zenic (beločnic). Stoječe ovacije nesmrtnim v mislih in plosk plosk (ploskanje za tiste, ki se vam stripi zdijo manjvredna zvrst). Jaz imam rada noči in sedenje ubija S linijo hrbtenice (hrbtenjače?). Tisto gotsko S linijo lepote vseh tistih Marij pogostih lesenih polihromiranih cerkvenih. Majskih hroščev še ni, da bi se zapletali v spuščene lase, ki vihrajo. Lasje, lasje, po Bretonovo (ne morem jim uiti). V bistvu gre tudi brez.

Sočasno z mojimi obstajajo še druge besede. Moje se pišejo po moje, po svoje. Z obgriženim jabolkom estetsko napopanim na belino (srebrnim) ali s sivino (ni bistvene razlike v bistvu). V bistvu ni bistva (v bistvu). Pa nihilizem? Smo ga zaprli v taborišče, da se z delom osvobodi. Delo na delo pogača (vsakemu en kos). Sedem palčkov brez Sneguljčice (izgubljenih po vrtovih). Psi lajajo (grizoče) in kri je le ena od sestavin.

Tiho dete se dere na vse grlo deroče kot reka (tista tiha, ki bregove dere). Mladič golič nafilan s kavo, da ga razmetava kot razburkano morje (spenjeno mleko). Danes zvečer bom gledala film. Moje misli se boldirajo in anglifikacija ni grožnja, temveč realnost. Nihče več ne trepeče, ker smo trepetali že dovolj. Svoboda je zanka demokracije. Berite Beigbederja. Če pa ne, pa vsaj berite. Karkoli.

Bande nočnih ftičev žvižgajočih (v trenirkah). Podhodi poscani od psov in ljudi (ljudje so psi in besede niso konji). Smeti. Nadrealizem v očeh neke noči. Ponavljanje ponavljajočega, ki nam ugaja. Hrana brez značaja (kot prašiči). Jaz sploh ne znam žvižgati (kaj šele, da bi plesala).

Oči kot sova (na preži). Objedena orada zalita z vinom za ekstazo. Pete ahilove, prsti srbeči. Si pišem datume brez vsebine in igram nešteto vlog, pod različnimi imeni in v različnih čevljih (bosa, na rol(a/e)rjih, v štumfih). Pojdite se lepo solit (s presledki).

2 komentarja:

adj. pravi ...

Le posolit.
Sol na tiste črne lase, polizane v strešico in pobrite vratove, ki nosijo ketne. S katero roko vzameš kurčka ven iz CK gat, mladič? In ko mečkaš svojo prasičko s pogriženimi nohti, nestrpen in neartikulirano zahteven. Zapodiš se vanjo in obadva vzdihujeta po čipsu. Ona ti pogoltne in te pogleda z najlepšimi turbo trepalnicami na svetu. Včasih, res poredko, ampak tako sladko, si rečem, da je homo sapiens vreden iztrebljenja. Bele smeti bodo požrle svet in ga zadušile s prdci.

widra wanda pravi ...

Mi je všeč to interpretiranje interpretacij, kot en tak začaran krog s pravljico za lahko noč. Poezija spisana od enih in razumljena od drugih, se spiše na novo in spet naprej, jo razume nekdo drug. Pa saj je fajn, da smo ljudje in to v množini, čeprav se tudi s časovno distanco da igrat. Svet kot en velik peskovnik z mivko, s peskom, ki si ga mečemo v oči. Še bolje: s soljo ali sladkorjem kot v Epu o Gilgamešu. Vsi posladkani, vsi osladni, se lepimo kot bronhiji na zobe s tisto priučeno, da se šenkanemu konju ne gleda v zobe. Ampak starega konja prav po zobeh spoznaš! Ribe smrdeče pri glavah lahko asociativno prenesemo na nas. Pa vseeno plavajo, plavamo, plavajoči in smejoči. Pa še sonce je, pa pomlad in kritika potone kot kakšen star kos železja, nekam na dno morja. Slanega morja;)