udarjam s prsti po tipkovnici
(jezno, grozeče), kot bi jo hotela
s prsti raztreščit in luknjo v njej zvrtat
v enem dihu (po žensko, po ženskem principu)
mi grejo na živce besede zložene
v povedi preračuane do milimetra
jaz sem za prosti slog
in pete ahilove se mi lepijo
na podplate, na tla,ko se obesim
na vejo, grozeče rohnečo (star les, ki se lomi),
da padem na tla, se povaljam v travi,
ki še ni imela priložnosti zrast,
ker so ji vedno odsekali vrat (s kosilnico),
pa se reva še vedno naprej trudi vztrajat
kot bi rekla z iztisnjenimi ustnicami besedo
ki je ne bi nihče razumel med mrmranjem
in se mi bi ves ta humanizem zagabil
ko bi preračunavala nekončnost
in jo množila z enačbami dvojiškega sistema
normiranega aksiomatičnega v pizdo mater
pater familias na kupu peska pri šestih letih
ne slep ne gluh, kamenja očividce v glavo
otroške domišljije spletene iz vejevja časa,
ki udriha po popolni svobodi in se ji prepušča
smo se igrali nekoč z avtomobilčki igračkami
iz kinderjajčka in jih premikali ročno naprej
da je bil vedno eden prvi in zmagovalec
in naenkrat smo vsi izgubili tiste velike oči
detektorje za igrače in sladkarije
smo se izgubili
da se lahko sedaj kdaj pa kdaj spet srečamo
s tistim vljudnim nasmeškom in z živjokakosi
pati vredu (itak smo v frazah vsi vedno fajn)
križanke je treba rešiti navpično in vodoravno
z vaservago naciljati, da lahko postrani in z levo
roko v tiste kvadratke velike črke vpisuješ
pa pokracaš če se zmotiš (prečrtaš, izbrišeš)
in čez črto popišeš, ker itak nikoli nisem znala
do črte barvat pobarvank in sedaj moram pazit
da me pri štiridesetih ne bo kdo ubil
(mi je rekel moj oče)
danes se pretvarjam, da sem pridna in vljudna
in vsakemu, ki mimo pride voščim dobervečer
on pa jo pobriše izginjajoč v temo olike
in ga ni več nazaj
vedno prepozna prezgodnja pridem
da čakam in počasi odreagiram za akcijo
nedinamični gibi okostenela ne skačem
v luft še plezam več ne proti oblakom
letos je zima prišla na pomlad in se
kot snežna kepa zakotalila po klancu navzdol
da ni nikogar, ki bi jo hotel ulovit
prebiramo se kot jabolka gnijoča
in se mečemo stran in prestavljamo
na enkrat pozneje, ker sedajle pa res
nimamo časa
v bistvu smo mrtvi
dokler čez nekaj dni
spet ne oživimo
Ni komentarjev:
Objavite komentar