vigred mezopotamska

Eno veliko nebo okroglo kot zemlja okoli katere se ovija in miljoni ptičev ptičjih egoističnih mojih, ki se po bremejnem svetu sprehajajo med meglicami s tistim nekaj v očeh, kar jim nihče nikoli ne more vzeti, pa čeprav se ti včasih zdi, da so prazni. Ogledalo odseva resničen odsev neke bitnosti in substanca se skriva za njim, ko ti sonce smejoče posije direktno v glavo. Vesolje neskončno se spotika samo vase in nikamor ne more iti, ker je vedno nekje tu, kot ta zrak, ki je samo enkrat odšel, se prežvečil v notranje organe in izumrl izbruhan v ogljikov monoksid potunkan. Ljudje umirajo naravno, sploh januarja in februar je že šel mimo, da lahko veselo lahkotno z lastnimi rokami izžamemo svet kot veliko modro pomarančo in si ga z vso slastjo prižamemo k sebi, mi srečni otroci neke generacije, ki ji sploh nikoli ni bilo treba zares plavat. Kapitalizem ti ponudi rokavčke in šlauf, da ne potoneš. Mi smo v, tu, sedaj, apatično brezbrižno polni veselega pričakovanja pomadi, da nas razganja na vse strani in levo in desno in naprej in nazaj in v mislih razpočenih kot razpočenke Toporišičeve namesto češpelj. Urni kazalci sploh več ne obstajajo v tem času digitalizacije in številke se iz številke spreminajajo vsak hip za eno dalje, da lahko izskočiš, ko se ti kam mudi in četudi mi zalimate usta s selotejpom, ki si ga namesto soli, sposodiite pri sosedih (ma kaj selotejpom: uporabite vsaj izolir trak!), me ne morete prepričati, da utihnem. Še bolj se bom začela dret!!!