kot tujec kot oblaki, ki tacajo v kratkih hlačah, da jim spesnimo balado, jo s trobento zaigramo in povsod (s kredami po asfaltu) kracamo njeno ime, ki ga še ne upamo izreči, da ne bi slučajno kam pobegnilo, ker se le včasih prikotali mimo, tako prazna in polna vsega hkrati, tako samosvoja in samovoljna, tako ona, tako svoboda

brez velikih parol z zanosom izrečenih in rdečih zvezd pripetih na prsih zlikanih srajc in bluz in rekelcev kot nežna sapica poletne zarje se ti nalahno usede na ramena in gre s teboj, te na svojih krilih ponese v noč bliskov in rojev zvezdnih utrinkov, da zletiš med travne bilke, ker vse je poezija, ko letiš

spodaj mesto črno temno na parketu po tisočerih koščkih koščičkih razsuto na puzzlih, da ne veš več, kaj je nebo in kaj morje, ko plavaš nekje vmes, malce levo, malce desno, malce gor in malce dolj, pa še vmes med vsemi smermi, ko ti je vseeno, kam pluješ, ker je čas za sestavljanje in je čas za razstavljanje in je čas, ko čas sploh ni pomeben in lahko pustiš ves svet razsut na milijonine, na miljavžnt razsutih zvezd po parketu – naj se kar prah nabira na tleh, si misliš lebdeč nekaj centimetrov višje, ko greš po labirintu in poteh, ki se cepijo v neskončnost, ki si je ne znaš predstavljati v ogledalu

rulanje letala po pisti je enako smešno smešnasto kot hoja ptička po nogah po tacah po ptičjih nogah (strokovno) in travniki so ravno nekje vmes med nebom in morjem in ležeč na tleh zreš navzgor in bosonog tekaš po poteh, ki jih ni, ki si jih narišeš in izbrišeš in rikverc v ograjo, ki sploh ne obstaja in povsod je svet, tudi tam kjer je vesolje, kjer je kak planet, če ni pa spremeniš definicijo in nastane, ker resnice tako ali tako ni, le interpretacije so

bi šli na jug pa malce vzhodno in zahodno za vetrom in zrak kar migota za vsem vzgonom in turbinami, ki brbotajo in šumijo in luči se prižgo v trenutku vse naenkrat, ne pa kot sonce, ki se le počasi spušča tja zadaj za Julijskimi Alpami v oranžno vijolični barvi, ki je spet tista ista, ki jo sanjam, ko zvečer premetavam delčke puzzlov in jih zlagam, pa se odločim, da je vseeno, kje kakšna stoji, ker ne potrebujem tistega veličastnega mostu, niti brvi ne, ničesar ne potrebujem, ko plavam ali pa celo kot baziliski in še tisti tip z dolgimi lasmi izpred dva tisočih let lepo hodim po gladini, pa jebeš tiste usnjene čevlje, ki se jih ne sme močiti

velika jeklena ptica reže oblake, da se puhasti razpostrejo na svodu nebesnem, tisti občutek, ko nisi od nikogar, nikogaršnji nisem, in nihče ne zahteva od tebe, da si obuješ čevlje in jih zavežeš, ker je dovolj toplo, da se eden od tistih petih volkov iz živalskega vrta ne splazi vate, ker je dovolj toplo, da se ti ni treba skrivati za debelimi plastmi volnenih puloverjev in termovelurjev, ker je dovolj toplo, da lahko deko porabiš za piknik pa ribe kar same poskačejo na žar, ker mi jemo le žare brez pepela (imajo manj kalorij)

tistega od dveh samozadostnih stolov za iztegnjene noge bi odstopila sopotniku za nočni let kamorkoli, ker tista gromozanska zaplata vode, ki ji pravimo ocean, sploh ni lepa, ko jo gledaš z vlaka, ker tako je rekel genij in tako je, zatorej lahko gremo daleč, tja daleč, ali pa nekolikanj bližje, ker važno je, da se hodi peš (pleonastično)

v bistvu lažem in se smejem in mnogovezim z mnogimi besedami in, če nekaj reče genij, sploh ni nujno res, ker ničemur ne verjamem, ker mi ni treba ničemur verjet, in če sem lačna, bom pojedla vola na ražnju metaforično in bom šla na pot, ki se končuje romaneskno, potovanje pa se šele pričenja, ko je na ustnicah izpisano njeno ime, ker se premalokrat zavemo, da smo vsi ljudje in vsi enako rdeči pod kožo

ideje so oranžne in jutro, ki se prebudi obsorej bode rumeno, pa čeprav se mi zdi, da je to že tista druga solza, ki polzi po licu, ali celo tretja morebiti, a v nasmehu nekega dneva dobrohotno zreš celo na vrtne palčke, ker ko se enkrat vrata odpro, jih je težko zapreti in tako ali tako ne moreš obstati pri miru, ker se svet vrti

z močjo ene besede se da spremeniti vse