Words are all we have (Samuel Beckett)

Vzemi lonček s kredami v veži, zapri na lahno vrata za seboj in se vsidraj na asfalt, še ves vročičen od celodnevnega sončenja. Potem pa riši labirint z eno samo potjo, ki se nikjer ne razcepi, ki privede iz cilja na cilj, ker začetka nihče ne potrebuje, ko smo vsi že v nečem, ko smo vsi že v. Nekje ob poti, ki se vleče kakor kurja čreva, kakor kurja črevca, kar še ne pomeni, da imajo kokoši v svojem teleščku natlačeno le en kup črevesja, ker potem bi tisto zrno, ki ga vse slepe enkrat najdejo, potrebovalo kakšen teden, da se izloči, temveč je etimologija tu popolnoma drugje. Iz tal je pognala kot kal kot bil kot poganjek kot roža za čaj, katere ime sem spet pozabila, in ki jo lahko trgaš, ker ni gorsko cvetje, ampak je roža za čaj. Kurja črevca so rastilna, ki se vleče ob poteh, je zapisano v eni od knjig enega od naših iz 19. stoletja. Potem pa pride dvajseto in ob cesti, no, nekje ob poti, stoji Tomaž, bosonog in v kratkih hlačkah, se sprašuje, kje je pot med istim krajem, ko ti s kredo povezuješ pike med seboj in točke, ko ti povezuješ svet s svojimi mislimi med seboj. Hudič je, kadar smo si preveč podobni, hudič je, kadar se zrcalo in ogledalo srečata, ker ena od duš bo zagotovo izhlapela, ker ena od duš bo zagotovo ukradena, ker z ljudmi je res hudič. Za kosilo bo seveda riž.