Knjižnice, ti labirinti modrosti, po katerih se sprehaja slepi knjižničar, ki ljubosumno za svojimi očali skriva vse znanje tega sveta in zato vsi prišleki stopajo v ta njegov tempelj s koraki tujcev, ki ga hočejo onečastiti, spremeniti pravila tišine in šumenja listov tistih redkih izbranih, ki vedo, kje je kaj, kje se kaj najde, ki imajo v rokah ključ do vsega vedenja.
Okna so neprepustno zaprta in na najvišjih policah se nabira prah, ker knjižničar nanje skrbno spravlja kot hrček vse kar dobi za arhiv, s sistematičnostjo, ki je jasna le njegovi kasti in še s posebnimi individualnimi razporeditvami, ki jih razume le on sam.
On je kralj svoje male votline, ne pusti se kar tako vreči s prestola in obiskovalci morajo s sklonjenimi glavami sprejeti njegova pravila, brez ugovarjanja, ker mora biti v knjižnici tišina.
Smeh je morda skrit med kakšnimi platnicami, a ne sme preveč odmevati, resni obrazi, nobenega škripanja s stoli ali podplati, nobenih hitrih gibov, nobenega loputanja z vrati.
Knjižnica je kraj, kjer najbolj začutim zatohlost odvzema svobode in vsakič, ko rešim kakšno knjigo in jo peljem na svež zrak, obe lažje zadihava.
Knjige v knjižnici so mrtve.
2 komentarja:
Niso mrtve, sam hibernirajo dokler jih ne oživi ena taka widra kot si ti ;)
kaj dela krava? mu
kaj dela pes? hov
kaj dela widra? oživlja knjige iz hibernacije v knjižnici
hehe;)
Objavite komentar