Na Madžarsko!

Hotela sem napisati zgodbo z začetkom in koncem in vsem tistim vmes. Hotela sem z željo okrasiti smetano na vrhu kakava, pa sem kljub vsemu še vedno tu z grenkim priokusom spoznanja, da je zmagovalec vedno le vsak zase, da se je vedno lažje naučiti ednino kot množino. Dvojina je tako ali tako specifična, smo pač konservativni in na špagete radi stresamo tunine, konservirane ribe, ribez. Nima veze, saj vem. Zveza je pa tudi slaba.

Ježkova cinična otožnost s tisto klovnovsko solzo in zopet z željo po jutri, ono željo, ki te vedno razočara. Če ne greš, se ti zdi, da si ogromno zamudil, če greš, se ti zdi, da bi bilo bolje, da ne bi šel. Ne bom delala bilance in statistike in črt na koncu, ker nima smisla; navdušenje nad 100 % pomarančnim sokom s slamico se izniči ob anketi, smeh ob zehanju in tako naprej. Morda se temu reče ravnotežje, da vedno eden zgrmi navzdol, ko se drugi naslaja. Smeški? Emotikoni? Ker ni vse skupaj vedno smešno, niti sladko ni, četudi si nasujemo mljon žlic cukra.

Ljudje se preveč trudijo in morebiti je to problem. Morebiti pa bi se morali bolj potruditi. Ubiti brezbrižnost. V bistvu nimam pojma in ne znam definirati, razložiti, vem, le da se (spet) počutim kot kakšen duh. Brezbravno. Razbarvano. In na živce mi tripljejo petarde in rakete in pok in pok in pok. Zavijanje psov v luno. Jaz molčim ali pa se pretvarjam, saj vsi vemo, kako to gre, ko smo najbolj glasni. Pok pok pok, besede, ki se raztreščijo v zraku, da ne veš, ali kam se je izgubil pomen, ali pa ga le ti ne vidiš.

Ah, družabnosti! in tisti stavki, se nismo videli že toliko tednov in mesecev in let (ampak si še vedno nimamo ničesar za povedati), ah, ah, ah. Pa ne, da bi bili sentimentalni, ampak vedno znova se pripeti (pripetuje?), da se želje zataknejo med žaluzije in med oblake in se zagozdijo tam, ker v bistvu itak povsem naivno verjamem, da vsi vse delajo z dobrimi nameni, khm.

Človeki in človeško. V dveh besedah. To mi ne uspeva pogosto, taka odsekanost, ampak včasih te ima, da bi se odsekal in zletel na Novo Zelandijo oz. ko zjutraj čakaš na semaforju zljanano: anywhere out of the World.

Miza. Stoli. Ljudje. Izbrana družba. Pršut in siri in olive in kruh in vino. S posvojenim zobotrebcem natikaš kulinarične užitke med besedovanjem: kam? Kam iti, kam uiti, kam plovejo avioni, ki vzletajo in pristajajo, in kam gredo oblaki?

Na Madžarsko!

Mar ni to najbolj prespektivna izbira, za ambiciozne, kakšna naložba za prihodnost, Hidak, mostovi, sanje vsakega človeka, z velikim zanosom povedano, se ve. S tistim prav socialističnim patosom Dolinarjevega kipa Svobode, ki jo lahko izenačimo z Revolucijo in z dvignjeno roko v zrak, ki kar kriči in maha s tistim rdečim nageljnom: Na Madžarsko!

Na realnem parketu pa mi ni niti do velikih planov in z gromozanskimi žarnicami osvetljenih načrtov za prihodnost, in kje-boš-za-novo-leto zadevščin, ampak bi bilo dovolj že eno povabilo na pir. Magari na Madžarskem.